Darinko Kores Jacks
Vzhodno Pohorje gotovo ima turistični potencial, a premalo izkoriščen. Kar nekaj planinskih koč z dolgo tradicijo pa celo novejših hotelskih in turističnih kapacitet životari ali sameva zaprtih in spokojno propadajočih ter čaka boljše čase - pravzaprav predvsem najemnike ali lastnike, ki bi jih bili pripravljeni in sposobni spet uspešno zagnati. Pobud za izboljšanje je kar nekaj. A jih je med partikularnimi interesi številnih deležnikov težko uskladiti.
- Pohorska kulinarična transverzala je zaživela lani na pobudo Turističnega društva gostincev Pohorja.
- Devet lokalov in prav toliko jedi je trenutno vključenih v ponudbo.
- Ko pri kateremkoli od sodelujočih ponudnikov prevzamete zloženko, jo izpolnite in nato nabirate žige.
- Pravico do žiga dobite tako, da naročite degustacijsko porcijo po enotni ceni tri evre.
- Ko dobite zadnji žig, vam pri istem ponudniku brezplačno pripada še dnevna sladica.
Skrito kot kačje noge
Nekaj je bilo zaslediti v medijih ob lanski ustanovitvi in letošnjem ponovnem zagonu. A nekaj res zelo majcenega. Prav, pa pojdimo na internet in pogooglajmo, kot je to v navadi pri sodobnih iskalcih praktičnih nasvetov. Skoraj nič od ničesar! Dobiš kolesarsko pa še kako transverzalo. Ja, kulinarična se ponekod omenja, a nič oprijemljivega in še manj uporabnega. Na neki s pojavnimi okenci najrazličnejše oglasne navlake nastlani strani nekega spletnega medija je celo objavljena povezava do domnevne podstrani turističnega zavoda Maribor - Pohorje, a rezultat klika nanjo je porazen: "Ups, ta stran ne obstaja (error 404, not found)".
Gostišče Jelka: domači narezek
Vseslovenska ali vsaj štajerska klasika. Meso in zaseka iz tunjke, suho prekajeno meso, salama, papricirana slaninska salama. Pa še trdo kuhano jajce, sir, čebula, kisle kumarice, sveža zelenjava. Mesnine so izdelki lokalnega mesarja. Legendarna pohorska bunka pa žal manjka, ker jo je zelo težko dobiti po "reglcih".
In vendar se vzpenja
Za začetek tudi to očitno zadošča za počasen, a konstanten porast povpraševanja. Lani je bilo zanimanja malo, letos ga je že bistveno več. S tendenco stabilne nadaljnje rasti. Saj prevelika gneča najbrž ne bi ustrezala nikomur, še najmanj pa obiskovalcem zelenega Pohorja, ki so tja gor bržkone prišli uživat predvsem mir in dokaj neokrnjeno naravo stran od običajne urbane hektike.
Primerno za pohodnike in kolesarje, manj pa za avtomobiliste
Koča Cojzarica: govedina v solati
Klasični "esihflajš" s trdo kuhanim jajcem. Tanke rezine hladne kuhane govedine s čebulo in bučnim oljem. Brez pretiravanja z začimbami - po želji si lahko vsak dosoli in dopopra sam. Zraven izvrsten domač čebulni kruh (z nekaj sreče čisto svež). Sicer so hišna specialiteta povsem sveže postrvi iz ribogojnice ob Lobnici.
Ruška koča: ješprenj z gobami
Italijani bi zelo podobni jedi rekli orzotto. Torej nekaj klasični rižoti podobnega, a z ješprenjem (ječmenovo kašo) namesto riža. Ravno prav al dente. Predvsem pa z velikim deležem mešanih gozdnih gob. Kakopak nabranih na Pohorju. Malce ozaljšano, a ne kičasto. Preprosto, a harmoničnega okusa in izredno učinkovito.
Raznoliko in nasitno
Seveda je bilo kar malce težko zbrati jedi, ki so dovolj značilno pohorske in hkrati raznolike. Vsak od sodelujočih gostincev - ob odprtju transverzale jih je bilo osem, od letos jih je devet - je za zloženko namreč lahko izbral le eno. Da bi kdo iz ponujenega sestavil nekakšen slow food meni z (za zdaj) desetimi hodi, pa se ne zdi verjetno in bi bilo glede na prostorsko razkropljenost tudi dokaj nepraktično. Sploh pa bi se bilo za vse žige v enem dnevu treba kar preveč potruditi. In tudi prenajesti. Že res, da naj bi bile porcije degustacijske, torej manjše od običajnih. A te so, če je res tako, najbrž "holcarske" - saj so že zmanjšane zadovoljivo izdatne.
Mariborska koča: gobova juha z žganci
Jed, po kateri je med pohodniki na Pohorju skoraj največ povpraševanja. Ponujajo jo praktično vsi gostinci. V konkretnem primeru krepka, rahlo zgoščena juha iz "dobre vage" mešanih gozdnih gob, kislo smetano za dodatno energijo in zaokroženje okusa dodajo posebej, z ocvirki spodobno zabeljene ajdove žgance prav tako.
Hotel Zarja: pohorski pisker
Pred kakega četrt stoletja na osnovi starih receptov na novo izumljena jed se je izvrstno prijela in postala nova pohorska klasika. Več vrst svežega in prekajenega mesa (tudi divjačine), gobe, stročnica (boljši od ameriškega rdečega "kidney" fižola bi bil slovenski češnjevec), žitarice (ješprenj) in zelenjava, predvsem korenček.
Hotel Bellevue: divjačinski golaž
Veliki lepi kosi mehke, a ne razkuhane divjačine (jelena) v ne pretežki, rahlo zgoščeni in zmerno začinjeni omaki s precej zelenjave. Ljubitelji bolj pikantnih golažev bi si želeli več čebule in paprike. Zraven posebej rezine kruhovega cmoka s semeni bučnic. In še kruh za bolj lačne. Postreženo na lični leseni deski.
Kmetija Grašič-Gradišnik: file škotskega goveda
Meso dolgodlake škotske pasme govedi pridelajo kar sami. Po okusu in konsistenci je nekaj med govedino in divjačino. Dušene zrezke postrežejo v omaki z gobami, zraven kruhov cmoček, smetana in marmelada - pa ne brusnična, ki bi jo pričakovali, ampak marelična, ki pa se presenetljivo dobro sklada s celoto.
Raje na lasten pogon
Vsekakor je kulinarična transverzala pisana predvsem na kožo pohodnikom, planincem in gorskim kolesarjem - torej obiskovalcem, ki so ob vse bolj zelenih trendih gorskega turizma tudi najbolj zaželeni. Večina vključenih ponudnikov se nahaja blizu najbolj frekventne sprehajalne osi med zgornjo postajo vzpenjače in Arehom, tako da jih lahko brez pretirano strmih vzponov in spustov (če že ne po najkrajših možnih poteh, pa po ne predolgih položnejših) prehodijo tudi tisti v manj perfektni telesni kondiciji. Bolj odmaknjene so le tri postaje transverzale - turistična kmetija Grašič-Gradišnik nad Pivolo in Cojzarica nad Rušami ter še bolj Hotel Jakec pri Svetih treh kraljih nad Slovensko Bistrico. A za vztrajnejše rekreativce vendarle ne predaleč.
Hotel Jakec: borovničev zavitek
Klasični zavitek iz vlečenega testa. Malce skutnega nadeva, a ne preveč. Zato pa ostane več prostora za pohorske gozdne borovnice. Z njimi nikakor ne varčujejo, tako da si zavitek - v nasprotju z nekaterimi drugimi ponudniki - zares zasluži ime borovničev. Lahko bi malce bolj varčevali s sladkorjem, a okusi so različni.
Hotel Tisa: pohorska omleta
Omleta iz po treh jajc, žlic sladkorja in moke; brusnična marmelada, obilo stepene smetane in metin liker. Zdaj so ga k sreči nadomestili z lističi sveže mete. In dodali še gozdne borovnice. Morda celo preveč radodarno.
Obeti postopne rasti
Kulinarična transverzala je vsekakor perspektivna popestritev ponudbe, ki se utegne izkazati kot skoraj preroška. Letošnja kriza zaradi epidemije covida-19 je namreč močno oklestila dobro obiskane družabne prireditve in večdnevne kolektivne obiske - organiziranih skupin, udeležencev raznih delavnic, usposabljanj, športnih treningov, šol v naravi ... A od uvedbe bonov opažajo kar zaznaven porast individualnih in družinskih prenočitev. Prav stacionarnim gostom tudi najbolj uspešno ponujajo kulinarične izlete - pa ne nujno omejenih na jedi in ponudnike v zloženki.
Ni lahko preživeti
Oskrbnika Jelke, zakonca Marta in Janez Špešič, sta se tam zaposlila pred 37 leti, takoj po koncu gostinske šole. Kasneje sta kočo najela, nato odkupila. Janez pravi, da se sicer da preživeti, a večjega zaslužka ni. Najtežje je dobiti zanesljive delavce za dalj časa. Precej je odvisno od tega, koliko razumevanja za turizem kaže vsakokratna občinska oblast. Birokratske težave so tudi z nabavo domačih pridelkov - večina okoliških kmetij ni ustrezno registriranih in ne morejo izdajati računov, gostinci pa zato ne kupovati od njih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
