(GENERATOR) Do 303 mučnih dni: Čakalne dobe ob duševnih stiskah

Da so težave z duševnim zdravjem prioriteta javnega zdravja, navaja Evropska komisija v svojem poročilu o stanju duševnega zdravja v Evropski uniji. V njem prav tako navajajo, da "ni dobrega zdravja brez dobrega duševnega zdravja" in da je "duševno zdravje ključnega pomena za blaginjo posameznika in družbe". Pomena duševnega zdravja se zaveda tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki hkrati opozarja, da je mnogokrat posameznikom z duševnimi boleznimi onemogočen dostop do primerne in potrebne zdravstvene oskrbe. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da so duševne motnje eden največjih izzivov javnega zdravja v evropski regiji, s čimer so vodilni vzrok za invalidnost ter tretji glavni vzrok za splošno obremenitev bolezni, ki se meri s prilagojenim življenjskim stanjem invalidnosti, takoj za boleznimi srca ter ožilja in rakom. Zato so naložbe v duševno zdravje bistvenega pomena tudi za trajnost zdravstvenih in socialnoekonomskih politik. Vendar je stanje vse prej ko rožnato. Trije od štirih posameznikov v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije, ki trpijo za hudimi duševnimi motnjami, ne dobijo ustreznega zdravljenja - ali pa jim je dostop do tega onemogočen. Težave z duševnim zdravjem so globalno breme, velike in nenehno rastoče, zaradi česar se zdravstveni sistemi po celem svetu s težavo trudijo odzivati na potrebe posameznikov.

Le šest kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev

Kljub temu ima evropska regija Svetovne zdravstvene organizacije največjo delovno silo na tem področju na svetu. Tako je na 100.000 prebivalcev na voljo 50 delavcev s področja duševnega zdravja, vključno s psihiatri, medicinskimi sestrami, socialnimi delavci in logopedi. Vendar omenjeno število predstavlja povprečno vrednost. Zato so med posameznimi evropskimi državami velike razlike. Zadnji podatki Eurostata iz leta 2016 kažejo, da ima največ psihiatrov na število prebivalcev Švica, skoraj 51 psihiatrov na 100.000 prebivalcev. Najmanj jih ima Turčija, pet psihiatrov na 100.000 prebivalcev. Slovenija je v evropskem merilu nekoliko pod povprečjem: medtem ko so podatki leta 2008 kazali skoraj deset psihiatrov na 100.000 prebivalcev, se je število v letu 2016 dvignilo na nekaj več kot trinajst. Na primarnem nivoju zdravstva, torej v zdravstvenih domovih ali pri koncesionarjih, kjer so potrebe največje in kamor se najpogosteje obrnejo ljudje z duševnimi motnjami, imamo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zgolj tri klinične psihologe na 100.000 prebivalcev - in to za celotno populacijo, tako otroke, mladostnike in odrasle. "Če pogledamo vse nivoje zdravstvene dejavnosti, pa imamo v Sloveniji še vedno zgolj šest kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev. Za primerjavo: v Veliki Britaniji jih je 17, na Norveškem 62," navaja Sana Čoderl Dobnik, predsednica zbornice kliničnih psihologov.

Največje pomanjkanje na Koroškem, Dolenjskem, v Prekmurju in na Štajerskem

"Osebni zdravniki ne morejo napotiti svojih pacientov, pri katerih prepoznajo psihične stiske, h kliničnemu psihologu, ker kliničnih psihologov v državi preprosto ni dovolj. Slovenija je zadnja med državami Evropske unije po številu kliničnih psihologov, mreža pomoči v javnem zdravstvu je izrazito podhranjena. Po naših izkušnjah bi zdravniki z veseljem napotili svoje paciente h kliničnemu psihologu, vendar pa jih žal nimajo kam usmeriti oziroma so čakalne dobe tako dolge, da ni realno, da bi človek v doglednem času dobil pomoč, ki jo potrebuje. Dostop do psihiatrov je hitrejši – četudi je tudi mreža psihiatrov v Sloveniji podhranjena, je primerjalno gledano mreža kliničnih psihologov še šibkejša," nadaljuje Čoderl Dobnikova. Pomembno je tudi dejstvo, da so ljudje v Sloveniji glede na kraj bivanja v neenakem položaju. Pomanjkanje delavcev s področja duševnega zdravja je največje prav tam, kjer je večja socialna problematika - in tudi samomorilnost, kot je na Koroškem, Dolenjskem, v Prekmurju in na Štajerskem. "Čakalne vrste za klinične psihologe so že vsa leta nesprejemljivo dolge, v zadnjih letih pa se še daljšajo. V ambulantah klinične psihologije je na prvi pregled treba čakati šest do 14 mesecev, na terapevtsko obravnavo pa še dlje. Tudi otroci morajo na terapijo čakati več kot eno leto," pravi Čoderl Dobnikova.

Potrebovali bi štirikrat več kliničnih psihologov

Kot lahko vidimo, je mreža psihiatrov, psihologov in kliničnih psihologov v Sloveniji podhranjena. Prav zaradi tega so poslanci v prejšnjem letu sprejeli Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja za obdobje 2018-2028, ki naj bi organizirano skrbela za duševno zdravje družbe. Po besedah sekretarke na ministrstvu za zdravje Jožice Maučec Zakotnik je to prvi strateški dokument, ki v Sloveniji zarisuje celovito in dolgoročno strategijo razvoja na področju duševnega zdravja. Resolucija daje velik pomen zdravstvenim domovom, v okviru katerih bodo dopolnjeni oziroma vzpostavljeni centri za duševno zdravje. Ti bi naj zagotavljali pravočasno in kontinuirano pomoč, vse za izboljševanje kakovosti zdravja posameznikov z duševnimi motnjami. Do zdaj delujejo le trije centri za duševno zdravje, in sicer v Celju, Sevnici in na Ptuju, vendar v precej okrnjeni sestavi, kot je bilo sprva načrtovano, predvsem zaradi pomanjkanja psihiatrov in kliničnih psihologov. Sana Čoderl Dobnik pravi, da gre za posledico deficitarnosti poklica v zdravstvu in nepripravljenost resornega ministrstva, da uredi financiranje specializacij za psihologe - kot je to urejeno za zdravnike. "Financiranje specializacij je breme delodajalcev, ki se zaradi pomanjkanja sredstev redkeje odločajo za zaposlitev psihologa oziroma s specializacijo odlašajo. Zainteresiranih kandidatov za specializacijo je med psihologi dovolj – mnogi psihologi tako na žalost nikoli ne dobijo priložnosti delati v tem poklicu," pravi Čoderl Dobnikova in nadaljuje, da bi v Sloveniji potrebovali štirikrat več kliničnih psihologov, kot jih imamo zdaj, in da primanjkuje tudi zdravnikov psihiatrov in pedopsihiatrov. Tudi to naj bi urejala resolucija, vendar so v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije ob implementaciji zaskrbljeni. "Pričeli so se odpirati novi centri za duševno zdravje, kjer pa kliničnih psihologov ni. V splošnem dogovoru so brez soglasja stroke klinične psihologe tudi izvzeli iz timov ter jih nadomestili s psihologi brez specializacije. Zaradi težav s financiranjem specializacij tako delujejo v novih centrih psihologi, od katerih se zahteva opravljanje dela, za katerega niso ustrezno usposobljeni," dodaja Čoderl Dobnikova, predsednica zbornice. Tako naj bi implementacija resolucije potekala mimo sodelovanja s stroko kliničnih psihologov in brez sodelovanja s psihiatrično stroko, zaradi česar v Zbornici kliničnih psihologov menijo, da resolucija ne bo prinesla tega, kar je obljubila.

Kaj če bi morali na antibiotik čakati več mesecev

"Prvi panični napad sem doživel ob pripravah na maturo," začenja svojo zgodbo fant, ki je, kot pravi sam, podlegel sistemu dolgih čakalnih dob. "Ker nisem vedel, kaj se z mano dogaja, sem se obrnil na osebnega zdravnika, ki me je napotil na pregled k psihiatru v UKC Maribor. Ko sem se le opogumil poklicati ter se naročiti, sem ugotovil, da bom na pregled čakal več kot dva meseca. Moji strahovi so se zato samo še poglobili. Zato mi je bila edina opora v teh dneh mama in tablete, ki mi jih je predpisal osebni zdravnik," opisuje svoje doživljanje. "Najbolj smešno je bilo to, da ko sem končno dočakal pregled pri eni od tamkajšnjih zdravnic, me je ta po pogovoru odslovila, češ da mi ne more pomagati - in me napotila v Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca. Tam sem se znova moral naročiti in na pregled čakati nekaj mesecev," zdaj v smehu pove fant, ki kljub generalni anksiozni motnji funkcionira skoraj normalno in zaključuje magistrski študij. "Ko najbolj potrebuješ pomoč, ki bi jo potreboval skoraj v hipu, ko si sam skoraj ne znaš pomagati, pomoči ni od nikoder. Ko pa jo le dobiš, je ta samo navidezna, saj se znajdeš v nekakšnem začaranem krogu zdravstvenega sistema." Prav zaradi tega se Čoderl Dobnikova sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi tako kot na psihiatra ali psihologa morali na antibiotik čakati več mesecev. "Duševna stiska potrebuje čimprejšnjo obravnavo. Duševna stiska je kot vsaka druga bolezen. Če je ne obravnavamo pravočasno, se lahko poglablja, zapleta in kronificira, kar pomeni, da je potem terapevtsko težje dostopna." Velik problem je tudi nedostopnost pomoči pri otrocih in mladostnikih, pri katerih je pomembna zgodnja strokovna obravnava. Tako naj bi se več kot polovica duševnih motenj pri odraslih začela ravno v adolescenti - in če pravočasne pomoči ni, se osnovnemu problemu pridružijo še drugi. Pri odraslih je to nezmožnost za delo, dolge bolniške odsotnosti, izguba službe in slabšanje socialno-ekonomskega položaja. "Zaradi duševnih težav staršev imajo lahko duševne težave tudi njihovi otroci in drugi člani družine," meni Čoderl Dobnikova.

Pomoč zunaj sistema - tudi angelska

Ker ljudje pomoči ne dobijo na primarni ravni, se njihove stiske poglabljajo - tudi do te mere, da je potrebna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici, kar bi se sicer dalo preprečiti. Nedostopnost zdravstvenih delavcev na področju duševnega zdravja prinaša iskanje pomoči tudi zunaj zdravstvenega sistema, kjer pa so storitve mnogokrat nenadzorovane, strokovnost ljudi, ki ponujajo tovrstno pomoč, pa vprašljiva. Že ob nekajminutnem spletnem iskanju smo lahko priča različnim ponudnikom psihoterapije, ki so vse prej kot strokovno podkovani. Za primer lahko vzamemo Zasebno psihoterapevtsko prakso in svetovanje Tina Božič, ki je, kot sama navaja na svoji spletni strani, po spletu dogodkov zapustila klasično psihoterapijo in svoje delo, razvija pa lasten "intuitivni način dela, v katerem najboljše od tradicionalne psihoterapije kombinira z delom s subtilno energijo ter intuitivnim delom z dušo". Svoje delo opredeljuje na terapevtski metodi DEH (ang. Dynamic Energetic Healing), ki naj bi bila mešanica energijske psihologije, šamanizma, zdravilstva in procesno orientirane psihoterapije. Gre za energijsko medicino, vejo alternativne medicine, ki temelji na psevdoznanosti oziroma na prepričanjih in praksah, za katera se trdi, da temeljijo na znanosti, vendar so brez znanstvene podpore.