Dovolj je bil očitno le naslov: glasbeni posel. In so prišli. Člani mariborskih skupin od Okttobra do Happy Ol' Mcweasel. Radijci, tonci, Marko Soršak, naš Bojan Tomažič. Polno. »Rad bi dokazal, da muzika v Sloveniji naredi en odstotek bruto domačega proizvoda, da nacionalni trgi niso več tako pomembni, da glasbeniki pridobimo na samozavesti in da ni tabu, če se pogovarjamo o denarju.« Tako je Nikola Sekulović, basist skupine Dan D, ki je med drugim nastopal tudi z Laibachom in Demolition Group, obenem pa delal v založbi Dallas ter nabiral izkušnje v raznoterih vlogah, povzel torkovo predavanje Glasbeni posel 1.0 v projektni pisarni Centra za kreativnost. Sekulovićeva premisa je neposredna: »Z glasbo se je težko ubadati po modelu, ki ga poznamo v Sloveniji. Iluzija, da se bo dalo postati profesionalec? Redki, a so izjeme.«
En odstotek BDP
Trojica izhaja, kot so se predstavili, iz povsem drugih časov. Sekulović je prvi denar od igranja zaslužil pri trinajstih, Novak že pri osmih, Bradač je zgodaj začel kot didžej v MKC Maribor. »Moja težava je, da se načrti ne udejanjajo po ključih, ki so bili v preteklosti malo bolj enostavni,« je nanizal Sekulović. »Ena od težav pri nas je pomanjkanje javnih statistik. Nimamo podatka, koliko denarja sploh naredimo muzičarji.« Zato je sam naredil zelo okvirni splošni izračun: »Poroke prinesejo letno med 5 in 10 milijoni evrov, pogrebi 2 milijona evrov. Verjemite, da iz klobuka ali torte skoči na abrahamu ali obletnici tudi kaka znana faca s slovenske glasbene scene. Teh podatkov nimamo. Avtorske in sorodne pravice so vredne 20 milijonov, masa plač v glasbenih šolah je 50 milijonov, kulturni domovi so z vstopninami težki 20 milijonov. Nakup glasbil je 15 milijonov evrov doma in 10 milijonov v tujini. Če seštejemo, pri čemer nimamo podatkov za festivale in klube, je to okrog 200 milijonov. Gibljemo se torej, če seštejemo vse skupaj, nekje okrog 400 do 500 milijonov, kar je en odstotek slovenskega BDP. Dovolj, da se glasbenikov naj ne bi jemalo kot hipije, ki igrajo le za lastno veselje.«
Radio ni ključen
Drugi del predavanja je bil osredotočen na vpliv in pomen radijskih postaj, potem ko je Sekulović kot izhodišče uporabil sezname najbolj predvajanih skladb na slovenskih radijskih postajah v minulih letih, in na podlagi skromnih dosežkov domačih skladb zanikal trditev, da je radio ključen za preboj. »Radijska prezenca nima veliko s trgom, na katerem služimo denar,« je iz prakse potrdil tudi Novak. »Če bi bilo tako, potem Mi2 ne bi bilo nikjer. Imamo 30 relativno dobro plačanih špilov letno, čeprav smo imeli doslej dva komada med top 100.«
»Lahko da te na radiu ni in razprodaš Tivoli in Stožice,« je Sekulovićeva ugotovitev. Bradač pa je pristavil, da je zakon o kvotah slovenske glasbe na radijskih postajah nedorečen, zato se ga vsi ne držijo in tako s pridom izkoriščajo. »Ampak ko smo se pogovarjali z glasbeniki, smo prišli do ugotovitve, da to ne bo izboljšalo slovenske glasbe. Ta ni toliko v krizi, da bi morala imeti kvote, ki delajo, verjamem, več škode kot koristi.«
»Gibljemo se torej, če seštejemo vse skupaj, nekje okrog 400 do 500 milijonov, kar je en odstotek slovenskega BDP. Dovolj, da se glasbenikov naj ne bi jemalo kot hipije, ki igrajo le za lastno veselje."
