Tomaž Ajd
Ponedeljki Rada Vanerja so navadno rezervirani za razne sestanke in pisarniška dela, takrat je na sedežu krajevne enote v Slovenski Bistrici. Preostale dni je na terenu. Delo je zanimivo, veliko je v stikih z lastniki gozdov. "Gozd je občutljiv ekosistem, naravna dobrina, ki jo moramo spoštovati. Lahko rečem, da lastniki gozdov, še posebej kmetje, z gozdovi ravnajo gospodarno, saj se zavedajo njihovega pomena. Sploh starejša generacija je čustveno navezana na gozd, o njem govori s spoštovanjem. Za posek se odločajo le, ko je nujno potrebno. Mraz pozimi, vročina poleti, dež, veter, to so gozdarjevi stalni sopotniki. Vsak dan prinese kaj novega, to je čar tega poklica. Že dva, tri dni pisarne, in kaj hitro se zaveš, da nisi tip človeka za delo v zaprtem prostoru. Le kako bi bil, če pa že od mladih nog živim z gozdom," razlaga o svojem delu.
Prvi vtis je bil grozljiv
Po njegovih besedah so pohorski gozdovi v relativno dobrem stanju, precej nad slovenskim povprečjem: "Lesne zaloge se povečujejo. Opažamo sicer, da zaradi bolezni prihaja do sušenja velikega jesena in gorskega bresta, kostanj že leta napada kostanjev rak, zadnja leta še šiškarica. Na srečo je južnemu Pohorju prizanesel veter, ki je masovno podiral drevesa na severni strani in na Koroškem. Tam je bilo vetroloma res veliko, obnova teh gozdov pa bo dolgotrajna. Lubadar na Pohorju za zdaj ne povzroča večje škode, a se zavedamo, da eno ekstremno sušno leto lahko vse spremeni."
Medved bi težko našel mir
V zadnjem času seveda tudi gozdarji veliko razpravljajo o interventnem zakonu o odvzemu osebkov vrst volka in medveda iz narave. Kot pojasnjuje Vaner, so bili kmalu po drugi svetovni vojni na Pohorju odstreljeni zadnji volkovi in medvedi. Zanimivo je, da so bile pred vojno in po njej razpisane nagrade za uplenitelje volkov. Ko si prinesel dokaz (rep volka), je lovec dobil izplačano nagrado. Javnost je to podpirala, saj so se ljudje volka bali in ga obravnavali kot klavca živali in ljudi.
Rad popelje po gozdni učni poti
Rado Vaner je sodeloval tudi pri ureditvi gozdne učne poti na Bojtini, ki so jo odprli leta 2008: "Popisal sem drevesne vrste in ostale naravne znamenitosti ob poti ter zbral soglasja lastnikov. Pomagal sem tudi pri pripravi zloženke in informativnih tabel. Ogledalo si jo je že precej skupin in posameznikov. Eni zaprosijo za vodenje, česar so gozdarji zmeraj veseli, drugi se po njej podajo sami ali v skupini. Prva leta je bilo vodenih obiskov veliko, nato je število skupin malo upadlo, kar je logično, saj za ponovni ogled poti niso potrebovali vodiča." V prvi vrsti je namen, da se ob prijetnem sprehodu še kaj naučiš. "Zanimiv je odziv obiskovalcev, predvsem tistih iz bližnje okolice, ki se kar ne morejo načuditi, koliko zanimivosti najdemo na dveh kilometrih poti. Odkar ob poti deluje še mlin, ki ga je obnovil Tone Šahtler, je pot pridobila pri zanimivosti."
