Everesting, premagati višinske metre najvišje gore na svetu s kolesom ali peš, je postal popularen izziv med epidemijo covida-19. V zadnjih tednih se ga je kar nekaj trail tekačev in tekačic lotilo kar na Mariborskem Pohorju. Prvega maja je to uspelo tudi partnerjema Martini Potrč in Janezu Klančniku, za trinajst vzponov in spustov sta potrebovala 17 ur in 28 minut. Martina je nekdanja odlična nogometašica, igrala je tudi v prvi avstrijski ligi in za slovensko reprezentanco, a je njeno kariero prekinila poškodba. Janez je triatlonec, nosilec naslova amaterskega svetovnega prvaka v kombinaciji ironmana in triatlona Xterra na Havajih. Na Pohorju sta bila na prvem zmenku in prehodila 25 kilometrov, od takrat se za neverjetne podvige odločata skupaj.
S pedagoginjo, učiteljico razrednega pouka, ki po porodniškem dopustu vztrajno išče zaposlitev - največkrat se, kot sama pravi, na zavod za zaposlovanje odpravi po jutranjem vzponu na Pohorje -, smo kavo pili v lokalu Kavenija na Kardeljevi cesti. Naročila si je kavo z riževim mlekom.
Je pitje kave za vas pomemben dnevni ritual?
"Da, s partnerjem sva ga opravila tudi v noči na soboto, ko sva pričela izziv. Janezu sem rekla, da preden greva, pojeva zajtrk in spijeva kavo, kot bi bilo jutro. Kofein ti da zagon, te zbudi, zato sva tudi imela s prijateljem dogovorjeno, da nama proti jutru prinese kavo, a je nato nisva pila, ker sva bila polna energije."
Kako ste prišli na idejo za everesting na Pohorju? Za ta izziv je večina prvič slišala od kolesarjev, v zadnjih tednih pa se vas je kar nekaj tekačev odločilo, da višinske metre najvišje gore na svetu premagate nad Mariborom.
"Razložimo najprej, kaj everesting je. Izbereš si hrib in tako dolgo hodiš, tečeš ali kolesariš gor in dol po isti poti, da dosežeš 8848 višinskih metrov. Kar nekaj kolesarjev poznava, ki so opravili ta izziv, prav tako tekačev. Letos bom dopolnila 30 let in Janezu sem rekla, da bi si morda dala za darilo, da opravim everesting. Pogosto sama sebi poklanjam čudna darila. Partnerju sem predlagala, da to storiva, tudi zato, ker odpadajo številne trail tekme. Ker partner ne gre vedno na prvo žogo, me je vprašal, ali sem prepričana, da bi to zmogla. Še nekaj časa sem mu namigovala, da bi to lahko naredila. Vmes so everesting na Pohorju že opravili nekateri prijatelji. Vse sva spodbujala, prijateljem rada rečem, naj pridejo teč na Pohorje, naj tukaj opravijo everesting, ker je res lep hrib, z lepim razgledom in naravo. Spoštujem vsakega, ki mu je to že uspelo, gre za velik test kondicijske vzdržljivosti in psihične pripravljenosti. Izbirala sva med dvema datuma, 27. aprilom in 1. majem, a zaradi slabega vremena sva se nato odločila za 1. maj, ko tudi sicer veliko ljudi tradicionalno hodi. Povabila sva še prijatelje, veliko jih je prišlo, ljudje niso dvomili, da nama ne bi uspelo. Zjutraj se nama je pridružil Dušan Rauter in začeli smo, vzponi in spusti so šli drug za drugim."
"Želim si markiranih poti na Pohorju, kjer je toliko lepih poti, a jih ljudje težko najdejo"
Neverjetnih sedemnajst ur in pol ste potrebovali za trinajst vzponov.
"Najinega sina Lana sva v petek zvečer odpeljala k babici, doma sva v avto spakirala vse potrebno - pijačo, sendviče, čokolade, elektrolite ... Pripravljena sva bila na slabo vreme in šla sva na vse ali nič. Odločila sva se, da skušava za vsak vzpon porabiti 50 minut, kar bi bil za naju zelo normalen tempo, v katerem ne bi trpela. Prvi vzpon sva opravila v 41 minutah, takrat sem Janezu rekla, da morava upočasniti, on pa me je vprašal, ali trpim, a sem vztrajala, da ne. Ob 3. uri zjutraj se mi je pokvarila naglavna lučka, takrat sem bila kar malo pod stresom, ker nisem videla pod noge. Čeprav Pohorje poznam kot lasten žep, je ponoči lahko težavno. Povprečno sva z okrepčili vred za vzpon in spust potrebovala uro in dvajset minut, navzgor torej povprečno 45 minut (rekord Martine Potrč za vzpon na Pohorje je 31 minut; op. p.). Mnogi prijatelji, ki so naju prišli podpret, niso mogli dohajati najinega tempa, čeprav sem jim pred tem rekla, da bova verjetno utrujena. Ko sva opravila dovolj višinskih metrov, bi se lahko ustavila, a sva nadaljevala do Bellevueja, da bi proslavila, in se nato še vrnila v dolino. Ko sem ustavila uro in videla čas 17 ur in 28 minut, sem si rekla le vau."
Kaj ste si privoščili ob koncu?
"Prišla sva domov, ko je bil sin že doma, pogrela in pojedla sva sendviče, ki so ostali. Po takem naporu ti ne prija veliko stvari, najraje bi šel spat, a se zavedaš, da nekaj telesu moraš vrniti, zato se trudiš jesti, tudi med vzponi. Po osmem vzponu nisem vedela, kaj naj jem. Veš pa, da potrebuješ, in se prisiliš."
Kako pogosto trenirate? Kakšni so treningi, koliko na Pohorju?
"Ko sva se 14 dni pred everestingom odločila za izziv, sem rekla, da bom vseeno malo potrenirala. Takrat sem se vstala ob 4.30 in se dvakrat povzpela na Pohorje. V tednu sem vsaj enkrat na Pohorju, imamo pa tudi eno skupno rundo na Trikotno jaso, po Ledini, nato do Pekrske gorce in nazaj v Novo vas. Tečem povsod, kjer lahko. Po asfaltu, v hrib, po makadamu. Kjer mi zapaše. Če je dan prej močno deževalo, grem pa do mesta, po mostovih in vse okoli, gor in dol, in se nabere 15 kilometrov. V povprečju naredim 60 kilometrov na teden, včasih tudi 100 kilometrov, naberem pa vsaj tisoč 'višincev'. Pred zadnjim izzivom sem naredila 5000 višinskih metrov, z Janezom sva bila vikend pred izzivom na Uršlji gori, dvakrat gor in dol. Morda sem zadnji teden malo pretiravala s treningi."
Slišite med svojimi podvigi ali zaradi njih spodbudne besede mimoidočih in okolice, morda tudi negativne opazke?
"Pogosto te imajo ljudje za čudnega, a največkrat tisti, ki tega, kar počneš, ne zmorejo. Je pa bilo v soboto na Pohorju veliko ljudi, mnogi so vedeli, da se greva z Janezom everesting, tudi sicer ljudje vedo, da skačem po Pohorju gor in dol. Zelo so naju motivirali, nasmejani smo bili v času izziva. Zakaj bi govorila ljudem, da me kaj boli, če moram še šestkrat na vrh, saj mi nihče ne more pomagati. Zato pač greš naprej. Saj boli tudi tistega, ki gre le enkrat gor in dol, in marsikdo potem še tri dni razlaga, da ima muskelfiber."
Dobro je, če se ljudje odločijo, da vstanejo s kavča in nekaj naredijo za sebe.
"Seveda. Morda je na to pozitivno vplival koronavirus. Pred epidemijo na Pohorju nisem videla toliko ljudi kot sedaj. Ja, saj so bili, a večinoma isti. Zdaj pa si mislim: Mariborčanke in Mariborčani, kapo dol, koliko nas je na Pohorju, v naravi. Na Pohorju so polne tudi poti, o katerih sem mislila, da nihče ne ve, da obstajajo."
Kdaj vam je bilo med everestingom najlepše na Pohorju? Med sončnim vzhodom?
"Eno uro pred sončnim vzhodom, ob 5. uri zjutraj. Ne morem povedati, kako je bilo, ko so se prebujale ptice v pohorskih gozdovih. Kot bi bilo v džungli. Zvok narave je bil neverjeten, ptice so žvrgolele, in ko sem z lučko posvetila v grm, sem videla, kako se svetijo oči srnici. Tisti trenutek je bil nekaj najlepšega. Lepe sončne vzhode smo na Pohorju in drugod že doživeli. Če bi ga želela tokrat lepo videti, bi morala hoditi od Koče Luka do vrha, a sva izbrala pot po Čopki, Jonatanki in stari fiski."
Rekli ste, da si za življenjske mejnike izbirate posebna darila oziroma izzive. Kakšne?
"Recimo med nosečnostjo, ki je bilo zame najlepše obdobje. Takrat sem bila za marsikoga nora, za druge pa navdih. Tekla sem do 36. tedna nosečnosti. Rodila sem 17. decembra 2019, zadnjič sem tekla 15. novembra, na Pohorje pa sem se nazadnje povzpela 15. decembra, pet dni po roku. Seveda sem hodila počasi, dol pa z gondolo."
Česa si želite v Mariboru?
"Želim si markiranih poti na Pohorju, kjer je toliko lepih poti, a jih ljudje težko najdejo. Mariborčanke in Mariborčani potrebujejo kompas po Pohorju. Želim stopiti v stik z ljudmi, s katerimi bi to lahko uredili. Pohorje je raj. Za pobeg iz vsakdana ali za družinske izlete. Za otroke pa si želim urejenih igrišč, obnovljenih igral, tudi med bloki, kjer je toliko površin, ki so danes zaparkirane, a bi lahko bile namenjene najmlajšim."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
