Grema na kafe z Mirjano Krajnc: Za lepo mizo se ljudje lepše obnašajo

Ena najbolj originalnih mariborskih mestnih dam streljaj od gradu skrbno bdi nad nekaterimi najbolj prefinjenimi kosi porcelana v državi. Ker je tradicija vse, pravi. Mirjana Krajnc, Mimi, je ena tistih žensk, ob katerih začneš govoriti z mehkejšim glasom in tudi skodelico poskušaš držati bolj elegantno. Prefinjena mehkost vsega, kar počne in govori, je nalezljiva. Brezkompromisna estetinja, stara duša, se najbolje počuti v polpravljičnem svetu lepih pogrinjkov in reči, ki jih je vredno imeti zato, ker hranijo dušo. Ker je servis tudi zgodba o generacijah in spominih. Tik pred božičem sva za pompozno izložbo njene prodajalne, obkrožena s stoterimi skodelicami, spila čaj, ker kave ne mara preveč, s kozarci z zlatim robom nazdravila s penino in poklepetala o porcelanu, mestu in nas.

V zelo lepi skodelici ste nama natočili čaj granatnega jabolka. Zagotovo ju niste izbrali po naključju.

"Adventni čas je in vanj paše božični servis. Včasih me stranke vprašajo, zakaj bi sploh kupovali božični servis, če pa je božič samo en dan. V resnici ga sploh ne znamo uporabljati. Božični servis se uporablja od prve adventne nedelje, pa vse tja do svečnice. Torej več kot dva meseca. V tem času se ga že kar malce naveličaš, zato imam doma dva."

Sediva za eno najbolj markantnih božičnih izložb v starem mestnem jedru in zdi se, da se za vašimi vrati skriva neki drugi svet.

"Pa saj svet porcelana je pravljičen svet. Če jutro začneš s kavo ali čajem iz lepe skodelice, je dan bistveno lepši, kot pa če piješ iz ene navadne šalce. Če držiš v roki nekaj lepega in to občuduješ, je vse lepše."

Znamenite smreke pred vhodom v prodajalno imajo zgodbo.

"Vsako leto mi dve smreki podari stric z Duha na Ostrem vrhu. Od mene je starejši zgolj deset let in najlepši del otroštva sem preživela tam, pri dedku. Na tiste kraje me vežejo najlepši spomini, zato mi te smreke pomenijo res veliko, ker mi jih podari ravno on. Sem kmečko dekle in čarobnost, mir, ki ju v sebi skriva gozd, sta zame nekaj najlepšega."

In potem kmečko dekle pristane sredi prodajalne porcelana. Ene najbolj cenjenih v državi. Saj ne pretiravam, ne?

"Ne, mislim, da smo kar v vrhu. Že dve adventni soboti smo imeli odprto do sedmih zvečer in prišlo je veliko obiskovalcev, tudi Ljubljančanov, ki niso bili navdušeni samo nad porcelanom, temveč nad mestom in okrasitvijo nasploh. Kar je lepo slišati. Mariborčani radi tarnamo, kaj vse Ljubljana ima, mi pa ne, tokrat pa so tarnali Ljubljančani, češ da jim okrasitev v prestolnici letos sploh ni všeč in da je Maribor lepši."

Kakšno mesto pa vi vidite z druge strani izložbe?

"Takšno, ki je vsako leto lepše. Pred desetimi leti je bilo dokaj prazno, vsi so v izložbe nametali kar nekaj, posameznikov, ki mesto lepšajo, je zdaj vedno več in tudi mesto samo je zelo lepo okrašeno. Menim, da bo Maribor zelo lep čez pet do deset let. Veliko vsega je še za narediti. Rastemo."

Nedavno ste se vrnili s službene poti v Nemčiji, ki slovi po božičnih sejmih. Jih doma pogrešate?

"Zelo, a tudi v Nemčiji so uvedli številne koronske omejitve in je marsikaj zaprto. Prej pa so imeli veliko glasbe in raznoliko ponudbo, tudi mi bi jo lahko imeli. Že adventno vzdušje v Gradcu je zelo drugačno od našega. Verjamem, da je pri nas veliko gostincev, ki bi se lahko izkazali bolj. Morda bi jim občina morala priti naproti s spodbujanjem potenciala. Lep primer tega je Lipnica, nekoč skoraj predmestje Maribora. Zelo se je razvila. Tam imam prijateljico in pred kakšnimi desetimi leti sem jo nagovarjala, naj mi pošlje kakšno stranko čez mejo, pa je rekla, da ne more, saj tam vsi kupujejo zgolj znotraj tega mesta. Tako se podpirajo in prav dobro živijo. Zainteresiranim sem sicer poslala vzorce, na koncu pa so porcelan kupili v lipniški Kadi, kjer imajo od moje ponudbe le dve polički."

Pa vendar se duh povezovanja v središču Maribora počasi prebuja.

"To je zelo dobro. Maribor ni tako majhno mesto, problem pa je, da tisti, ki živijo pod Pohorjem ali na Teznem, ne pridejo v center. Včasih imamo več obiska drugih kot pa od meščanov. Pogrešam tradicijo večernih, nedeljskih sprehodov, druženja v mestu, ko se je treba lepo obleči. V Ljubljani je to bolj razvito, kot tudi miselnost, da se po centru mesta ne spodobi sprehajati v trenirki, po možnosti z gorskim kolesom in celotno pripadajočo opremo. Lepo je, če se nekdo meščansko uredi. Če se vrnem nazaj na kmete - ko so se ljudje odpravljali v mesto, so se vedno lepo uredili."

Kakšni ljudje hodijo v vašo prodajalno?

"Različni. Nekateri že zunaj rečejo, da sem not pa že ne gredo, ker je predrago. Prav potrudijo se, da to slišim. A to ne drži. Za vsakogar imamo nekaj. Avstrijci, recimo, kupujejo porcelan kos po kos. Krožnik ali skodelico na mesec. So pa pri tem dosledni in skrbni. Nekateri naši pa pridejo in rečejo: 'Vse mi dajte!' Potem to napišem, seštejem in znesek je seveda kar konkreten, sploh ker običajno izberejo najdražji servis, ki se najbolj sveti. Potem slišim, da sem nora, kljub temu da jim dopovedujem, da je na skodelicah zlato. Servis je družinska zapuščina in ni za zgolj eno generacijo."

V instačasih marsikaj hitro zavržemo. Od predmetov do odnosov. Je smiselno v novem tisočletju investirati v nekaj tako starodobno dragocenega, kot je porcelan?

"Vedno. Če je miza lepo pogrnjena, se tudi ljudje lepše obnašajo. In ta kultura prehranjevanja je zelo pomembna. Zagotovo poznate koga, ki ima veliko denarja, a se ne zna obnašati. Čas pri mizi je namenjen povezovanju, ne povzdigovanju glasu."

Koliko je v Mariboru meščanskega duha?

"Meščanstvo v mestu obstaja, ostaja, a ga je malo. Srečujem starejše gospe, ki so še vedno urejene in takšni so njihovi potomci. In ta duh, da mora tisto, kar imaš, biti kakovostno, še živi."

Je meja med prefinjenostjo in snobovstvom zelo tanka?

"V ponudbi imamo tudi kolekcijo porcelana Versace. In nekatere zanima zgolj ta, zlasti kosi, na katerih se najbolj vidi velika zlata glava, ki se jo prepozna že od daleč. Nekateri pa tudi druge znamke poznajo zelo dobro. Ena skodelica Meissen lahko stane več kot tisoč evrov, a to moraš vedeti in poznati."

Svoj čas ste bili med tujci skoraj bolj popularni kot med Mariborčani.

"Drži. Največ smo prodali Avstrijcem, zlasti iz Gradca. Že od nekdaj so radi hodili v Maribor. Čas pandemije čutimo. Zelo nas cenijo tudi Rusi, ki živijo v Sloveniji. Oni imajo to v sebi, tudi naši južni sosedje imajo lepo namizno kulturo. Zanimivo je, da Rusi kupujejo povsem drugačne mere od Slovencev, raje imajo manjše krožnike. Mi imamo radi velike. Rusi kupujejo 24-centimetrske jedilne krožnike, mi pa 28-centimetrske. Slovenci včasih jemo kar s 33-centimetrskega podkrožnika. Da je prostora za res velik kos mesa."

Ste tudi aktivna članica lions kluba Maribor Zarja. Kar nekaj zelo uspešnih dobrodelnih projektov ste že izpeljale.

"Naša prioriteta so otroci in starostniki. Eden naših zadnjih projektov je bilo obdarovanje otok v mariborskem mladinskem domu. Ko smo poslušale zgodbe, smo imele solzne oči. Nekateri otroci so prvič v življenju držali darilo v rokah. Zaprosili so zgolj za osnovne stvari, pižamice, nogavičke, skrbno so jim članice pripravile pakete. Lani smo otrokom iz socialno šibkih družin omogočile računalnike za šolanje od doma, to nadaljujemo tudi letos, dogovarjanja so v teku. Težko je priti do tistih otrok, ki najbolj potrebujejo pomoč. Pri tem nam zelo pomagajo šole."

Kaj si želite v letu, ki prihaja?

"Da bi uresničila zastavljene cilje. Blagovno znamko Mimi bi rada razširila na Mimi galerijo, ponudbi bomo dodali kristalne lestence in še kaj. Tudi na avstrijski trg bi se radi razširili, predvsem na spletu."

In kaj želite svojemu mestu?

"Da bi čim več Mariborčanov prišlo v center vsaj enkrat na mesec in da bi tukaj preživeli čim več časa. Maribor je lep in še lepši bo, ko bo v njem več ljudi."

Mimogrede, a junak za tisto famozno skodelico, ki stane več kot tisoč evrov se je že našel?

"Je. Smo že prodali. Pa ne samo eno. Tudi Mariborčanom."