Zadnja leta se med drugim intenzivno posvečate družbeni odgovornosti. Vaš Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (IRDO) je izvedel več mednarodnih konferenc in objavil okoli 30 knjig. Spomnim se vaših besed, da ne morete biti tako popularni kot Tone Partljič. So vaše knjige in sporočila že kaj bolj popularni?
"Dvomim. Tone piše čudovito in kritizira prakso, mi pa hočemo graditi prihodnost, ki bi zamenjala neoliberalno zlorabo trga in demokracije, tako da bi nastala 'družbeno odgovorna družba'. Njena alternativa je tretja svetovna vojna, ki v obliki 12 'lokalnih' vojn teče, a ne v Evropi, za zdaj. Ljudem je prihodnost manj blizu kot problemi danes in tukaj, ki jo povzročajo v dobrem in slabem, a to 'nekoč' bo kmalu zdaj in tukaj. Zato smo leta 2016 izdali trilogijo Nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke, leta 2019 Uvod v politično ekonomijo družbeno odgovorne družbe, leta 2020 dve knjigi iz trilogije Odgovornost do družbe v vzgoji in izobraževanju (vse v sodelovanju inštituta IRDO in Kulturnega centra Maribor), dve pri Palgrave Macmillan Social Responsibility and Corporate Governance, s soavtorji iz več držav srednje Evrope. ResearchGate mi sporoča, da so zaznali okoli 70.000 mojih bralcev z vsega sveta, objavljal sem v skoraj 50 državah."
Človeštvo se še vedno vrti v potrošništvu, izkoriščanju, amoralnosti … Nekih večjih sprememb v družbeni odgovornosti ni videti ali vi opažati kakšne globalne premike?
"Vsak odjemalec, ki iz normalnih razlogov zahteva popolno kakovost, doseženo na pošten način, in kupi samo, kar zares potrebuje, je družbeno odgovoren, seveda bolj do narave kot do delovnih mest, ki se dajo rešiti samo s krajšanjem delovnega časa, kar pa zahteva tudi veliko skrbi za smiselno vsebino prostega časa. Odjemalci so tudi poslovne in druge organizacije. Ohraniti čim več narave je nujno. Še tako dobrih računalnikov ne moremo jesti in piti niti v njih stanovati in dihati. Menda samo osem odstotkov človeštva še diha zdrav zrak. Človeštvo se v preveliki meri, a ne izključno, vrti v potrošništvu, izkoriščanju, amoralnosti …, četudi o tem največ beremo. Poraz Donalda Trumpa kljub veliki podpori je dober znak premikanja k več, a seveda veliko premalo, družbene odgovornosti. Spremembe na bolje imamo navado današnji ljudje (zlasti mlajši) šteti za nekaj samoumevnega. Mi, ki smo otroci bili med drugo svetovno vojno, in naši starši in stari starši, ki so doživeli tudi prvo svetovno vojno in svetovno gospodarsko krizo med njima, marsičesa ne štejemo za samoumevno, kot mlajše generacije. Ko je France Prešeren bil otrok pred dobrimi dvesto leti, so izven vasi živeli trije odstotki prve milijarde svetovnega prebivalstva, danes preko polovice skoraj osmih milijard. Centralna kurjava, hlajenje poleti, avtomobili, kratka pot do šole, informacije takoj ob dogodkih, splošna pismenost, nesmiselna izbira v trgovinah, konferenca z udeleženci z več celin, ki s(m)o vsi doma, knjige po internetu, poletno sadje pozimi, tropsko sadje v Evropi, javno zdravstvo, pokojnine, dobri vlaki, veliko letalskih povezav, gledališča, koncerti, razstave, filmi po dostopni ceni, bolj ali manj nepristransko sodstvo in podobno - to so nekoč bile razvade, danes so navade, nekaj samoumevnega. Na (samo malo) daljši rok so globalni premiki ogromni, a žal ne v korist vseh."
"Ohraniti čim več narave je nujno. Še tako dobrih računalnikov ne moremo jesti in piti"
Lahko navedete kakšne konkretne primere družbene odgovornosti, recimo v Mariboru, Sloveniji in v svetu?
"Konkretni primeri so dobitniki nagrad in priznanj Horus, člani Evropskega združenja družbeno odgovornih organizacij, med posamezniki večkratni nagrajenec Jurček Nowakk, pa lanski Danilo Burnač, tudi nekaj novinarjev je bilo prejšnja leta in tako dalje."
IRDO je pred leti podelil nagrado tudi Lidlu, resda slovenskemu, ampak za matico, ki dirigira poslovanje vsej verigi, so znane neetične prakse z davčnimi oazami, ponekod so grdo ravnali z delavci. Še vedno vztrajate, da je bila ta nagrada optimalno podeljena, ali se strinjate, da velja pogledati širšo sliko?
"Če se le da priti do podatkov, gledamo kar se da široko sliko. Kadar kdo dokaže, da smo podelili horus krivično, priznanje smemo odvzeti. Nad to podelitvijo se nihče ni uradno pritožil. Brez podatkov ne morejo člani ocenjevalnih komisij dovolj vedeti."
Ko sva se pogovarjala pred nekaj meseci, ste dejali, da se obeta konec polstoletnega obdobja nenehne rasti in udobja in da bo recesija dolga, naporna. Ampak ljudje, ki so na položajih in nam sokreirajo življenja, politiki, direktorji, še vedno govorijo in si želijo, da se vrnemo v stare tirnice. Kaj nas bo še moralo zadeti, da se bodo sistemi spremenili? Kakšne žrtve lahko pričakujemo?
"Planet Zemlja ni neskončen, (izmišljene) potrebe preveč naraščajo. Recesija in koronska kriza sta le delno povezani. Slovenci pretežno spadamo med tistih 15 odstotkov človeštva, ki imajo več kot pet evrov na dan - za vse, ne za pivo. Recesija zadeva razvajenost, ki ne mara novosti. Človeški možgani so naravno ustvarjeni za rutino. Inovacij se težko lotevamo. Politiki imajo kratek mandat, če niso kralji. Starih tirnic ne bo, četudi je 80 odstotkov svetovne prodaje pod monopolom majhne skupine ljudi, to je manj kot 750 iz 30 milijonov podjetij. Trg ne obstaja, kot je teoretično opredeljen. Digitalizacija uvaja nova vplivna orodja in odnose. Korona jasno kaže razliko med nujnimi in manj nujnimi ponudbami. Zadelo nas bo vračanje dolgov, ki se zdaj na državnih ravneh in globalno kopičijo. Dvomim, da se bodo dali kar odpisati. Milijarde bo treba vrniti, saj daril v ekonomiji ni. Tudi tistih nekaj malo daril je treba pokriti."
Kdaj bomo dosegli "zlato dobo"?
"Kaj so merila za 'zlato dobo', je bilo v zgodovini zelo različno. Za vojne ujetnike v prastarih časih je bil napredek, da jih niso pobili, ampak zasužnjili. Za sužnje je tlačanstvo bilo napredek. Za tlačane položaj proletarcev v industriji. Za njih skrajšanje delovnega časa od vsaj 80 na 48 in manj ur tedensko. Dopusti so uvedli turizem. Za ženske volilna pravica in pravica študirati, kar se je postopno dogajalo v 20. stoletju in nekatere, tudi med slovenskimi politiki, žal še vedno moti. Zlata doba je torej razvojna težnja, ne dosegljivo stanje. Partljič je to lepo opisal v zgodbi, kako je lovil sonce."
Ljudje so sebični, neodgovorni, razvajeni, če ne nosijo mask, če bi radi k staršu v drugo občino, nam pravijo. Kaj menite o vladnih ukrepih in kam nas kot državo pelje ta politika?
"Mislim, da se pod krinko nujnih medicinskih ukrepov dogajajo zlorabe oblasti, ki nas peljejo stran od nujne demokracije. Oblast ljudem jemlje pravico in dolžnost biti odgovorni državljani, občani, spreminja nas v ovce, ki jih poljubno strižejo. Če bi jim zaupali, bi zadoščalo medicinsko navodilo. A jim ne moremo, če na primer tri dni smemo igrati v zelo prostornih teniških dvoranah, potem pa spet ne in morajo klub tako zakleniti, da še na zunanja igrišča ne moremo. Ali smučati. Hkrati pa so cerkve odprte. Oblast ni pravica, ampak naporna dolžnost, zahteva celovitost, zato demokracijo."
Kaj pa osebna odgovornost, kakšno težo ima? Ali ni prav individualna etika, zavest podstat za družbeno odgovornost, ali se ne začne vse pri osebni odgovornosti?
"Osebna odgovornost je odgovornost vsakega občana do sebe in do svojih vplivov na družbo. Je seveda podstat. Začne se z zahtevnostjo do sebe, dobaviteljev in oblastnikov. Četudi velja, da je zaljubljenost nestrpna, ljubezen pa strpna. Odgovornost organizacij je odvisna od osebne odločilnih ljudi, ki sem jim drugi priključijo."
Slišim, da spet prevajate de Bona, ki uči drugače razmišljati. O čem govori tokrat in katere njegove nauke bi kot profesor aplicirali v naš izobraževalni sistem?
"Dve de Bonovi knjigi sem prevedel lani. Obe sta o njegovih čudovitih metodah razmišljanja. Ne da se jih aplicirati po delih. Nastja (hčerka Nastja Mulej, op. p.) usposablja učitelje, da jih uvajajo. Dela tudi s podjetji. Zdijo se mi podobne mojim. Ampak njegove so dosegle širšo globalnost, odmevnost. A tudi uporabniki mojih so poročali o milijone vrednih dosežkih. Iz dialektične teorije sistemov smo izpeljali aplikativno metodo USOMID, ki jo je več sto uporabnikov iz različnih držav uporabljalo in razvijalo samostojno v praksi. Učinki so bili v njihovih mednarodnih poslih, delovnih procesih, aktiviranju ustvarjalnih sposobnosti ljudi, inoviranju."
Kako prenašate epidemične, zaprte čase? Za tenis je zdaj premrzlo. Kolesarite še kaj, mislim v dveh pomenih?
"Ne kolesarim in ne smučam, ker žene ne morem niti vzeti zraven niti pustiti same. Razen glede tenisa in kosila, ki nam ga zdaj prinesejo domov, ni bistvene razlike. Gibam se manj, delam enako. Lani smo s soavtorji objavili štiri knjige, dve v tujini, dve tu."
Gospod Mulej, pred dnevi ste praznovali 80. rojstni dan. Kaj ste si zaželeli?
"Da bi ženin Alzheimer in moj Parkinson ostala obvladljiva, da bi lahko delal, hodil in igral tenis in da bi imel še naprej toliko družinskega stika z otrokoma, štirimi vnuki in pravnukoma. Rojstni dan naj pomeni, da se spremeni samo številka."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
