Urgenca je že do zdaj delala s hudim kadrovskim primanjkljajem, kako se to kaže danes?
"Danes delamo v povsem drugih razmerah kot običajno, poleg obstoječe dejavnosti smo usposobili tudi sivo cono iz šotorov pred našo urgenco, kjer najprej zaustavimo tiste paciente, ki so sumljivi, da so okuženi s koronavirusom. Tam morajo počakati, dokler ne dobimo rezultatov brisa. Tako smo uvedli mnogo novih delovišč in se povsem drugače organizirali, toda ker smo vse naše specializante urgentne medicine in tudi drugih strok, prav tako pa tudi zdravstveno osebje iz celega UKC, aktivirali in ga nekaj premestili k nam, trenutno z obremenitvami danes še zmoremo in torej situacijo zdaj obvladujemo.
Problem je, ker ne vemo, kako se bodo številke sivih pacientov gibale naprej, zdaj postopoma počasi linearno naraščajo, toda velikost sive cone je prostorsko in kadrovsko omejena, zato iščemo rešitve in imamo tudi plan B, in ko to ne bo dovolj, tudi plan C."
Težava niso le zdravniki, ampak tudi drugi zdravstveni kader. Se je morda pokazalo tudi, kdo zmore vzdržati v taki situaciji in kdo ne?
"Velika večina zdravnikov in osebja UKC se je izkazala za odlične delavce in so ohranili trezno glavo ter poprijeli za delo v novih okoliščinah izjemno profesionalno in sem ponosen na njih. Ampak v vsaki težki krizni situaciji so tudi ljudje, ki pokažejo svoje prave lastnosti v vsej luči, bodisi pozitivne bodisi negativne. Nekateri so postali heroji, nekateri so dekompenzirali in jih ni več pri nas."
Kaj je za urgenco v času koronavirusa pomenilo praktično zaprtje primarnega zdravstva?
"Primarno zdravstvo se je tudi bistveno reorganiziralo, zdaj je težko priti do svojega zdravnika, problem bodo kronični pacienti, ki še nekako zmorejo obvladati svojo bolezen z zdravnikom 'po telefonu'. Ko bo stanje hujše, bodo vsi prišli v bolnišnico, to bo za nas velika težava. Po svojih močeh tudi poskušajo v tako imenovanem covid centru primarnega zdravstva pregledati in opraviti brise pri tistih manj prizadetih pacientih, nekatere tudi od tam pošljejo v našo sivo cono. Nekateri pa k nam pridejo kar sami. Stanje je izjemno resno, številke bodo šle navzgor po vseh epidemioloških pravilih, pripraviti se moramo, da bo slabše, nihče pa ne ve, kaj točno nas čaka. V takih kritičnih situacijah, kot je epidemija, ne obstaja več primarno, sekundarno ali terciarno zdravstvo, ne obstajajo več državni zdravniki in zasebniki. Vsi bi morali biti združeni pod eno taktirko, vsi za naše bolnike. Ko je vojna, je vojna za vse. Le pod enovitim vodenjem v takih razmerah bi se lahko najhitreje in najbolje vsi skupaj organizirali. Upravljanje zdravstva v kriznih razmerah bi moralo biti nekaj povsem drugega, kot je v mirnem obdobju."
"Nekateri so postali heroji, nekateri so dekompenzirali in jih ni več pri nas"
