Če izhajamo iz teze, da se s covidom-19 krepi sporočilo o nujnih spremembah sveta in družbe, kako bi se morale spremeniti verske skupnosti?
"Mislim, da bodo morale religije ponovno premisliti svoj odnos do znanosti. Med epidemijo so nekateri visoki religijski predstavniki verskih skupnosti izražali in širili prepričanje, da je vera nekako močnejša od virusa. Nam najbližji primeri so iz Srbske pravoslavne cerkve, kjer se je v času obveznega nošenja maske pogosto dogajalo, da so verniki na obredih prejemali obhajilo z isto žlico. Znano je, da je za posledicami koronavirusa umrl metropolit Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori. Njegov pogreb je, zaradi množičnega neupoštevanja ukrepov, postal pomembno žarišče širjenja virusa. Takih primerov po svetu ni malo, je pa treba povedati, da je Katoliška cerkev v Sloveniji dokaj dosledno podpirala in spoštovala ukrepe. To je tudi jasen signal vernikom, da je za rešitve družbenih problemov treba izhajati iz znanstvenih dognanj. Na neki način gre za praktično aplikacijo teze Tomaža Akvinskega o tem, da imata razum in vera vsak svoje področje; da se torej dopolnjujeta in si ne nasprotujeta."
Religijske strukture se težko, nerade spreminjajo.
"Odveč je strah, da opiranje na znanost vodi v duhovno izpraznjenost. Svet bo boljši, če religije podpirajo znanstveno utemeljeno dojemanje in urejanje sveta, same pa se bolj ukvarjajo z zadevami duhovnosti in presežnosti. Tukaj sodobni človek potrebuje oporo in dela za duhovne specialiste ne bo zmanjkalo. Pomembno se mi tudi zdi, da religije delujejo povezovalno na globalni ravni. Tradicionalno je ena ključnih značilnosti religij, da svet delijo na naše in vaše; na vernike in nevernike, na kristjane in muslimane. Korona nam je pokazala, kako zelo smo vsi ljudje na planetu soodvisni. Religije, ki hočejo človeštvu dobro, imajo zdaj priložnost, da se oddaljijo od igranja na strune tribalističnih instinktov in podprejo vse napore za politično in moralno povezovanje človeštva. V časih pred nami je še pomembnejši tako imenovani ekumenski duh, duh sodelovanja v različnosti."
Koliko, če sploh kaj, nova duhovna gibanja ogrožajo, spodkopavajo klasične verske skupnosti?
"Vsako prelomno obdobje, in zdaj gotovo doživljamo eno takih, sproži tudi nova religijska in duhovna gibanja. S sociološkega zornega kota je to za vitalnost religije načeloma pozitivno. Na tak način se religijske in duhovne ponudbe prilagajajo novim izzivom časa, tako prilagojene pa bolje uspevajo na daljši rok. Tradicionalne verske skupnosti bi po moji oceni morale gledati na to duhovno žuborenje predvsem kot na priložnost za razmislek o lastnem delovanju."
Zakaj se ljudje najdejo v teh gibanjih (meditacijah, sporočilih), zakaj so popularna?
"V zadnjih desetletjih se tempo družbenih sprememb stopnjuje. Evropejci, na primer, po večini živimo bistveno drugačna življenja kot pred 30 leti, ko še nismo poznali interneta. Spremenjene življenjske okoliščine pa spreminjajo tudi duhovne potrebe in okuse ljudi. Velike verske skupnosti so počasne v prilagajanju novim razmeram. Logično je, da lahko majhne skupnosti izkoristijo prostor, ki nastaja med spremenjenimi potrebami in zastarelimi ponudbami. To sicer nujno ne pomeni, da se nove ponudbe odmikajo od idejnih temeljev tradicionalnih religij. Mnogokrat se dogaja, če se malo pošalim, prehitevanje po desni. Nove skupnosti uspevajo s fundamentalističnimi idejami; z idejami o tem, da se je treba vrniti k izvirnemu nauku, ki da ga je dominantna cerkev nekako zatajila."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
