Barbara Bradač
Center za sluh in govor Maribor je osrednja ustanova v severovzhodni Sloveniji, ki obravnava gluhe in naglušne otroke in odrasle, otroke in odrasle z govorno-jezikovnimi motnjami ter otroke z avtističnimi motnjami. In je eden od treh takšnih zavodov v Sloveniji (Maribor, Ljubljana, Portorož). Ob zdravstveni dejavnosti izvaja tudi vzgojno-izobraževalno dejavnost. V njegovo osnovno šolo so otroci usmerjeni na osnovi odločbe Zavoda RS za šolstvo. S 1. marcem bo direktor Samo Rumež začel drugi mandat vodenja tega zavoda v stari in mnogo premajhni stavbi.
Prostorska stiska, s katero se spopada javni zavod, ni od včeraj. Vaša primarna stavba in lokacija sta v Vinarski ulici v neposredni bližini Mestnega parka, del programa izvajate v Dijaškem domu Maribor. S kakšnimi težavami se vsakodnevno soočate?
"V Vinarski ulici je naša matična stavba, nekdanja otroška bolnišnica, zgrajena v šestih nivojih. Z vidika površine in števila prostorov so igralnice in učilnice premajhne, prostorov za ambulante je premalo, tudi kabinetov za učitelje ni, ker so vsi prostori zasedeni. Stavba nima dvigala, zaradi njenih različnih nivojev ga tudi ni mogoče vgraditi. Še zlasti se pomanjkanje prostorov občuti, ko je treba otroka ob čustvenem izbruhu umakniti. In če pomislimo še na številne obiskovalce - tudi parkirišč praktično ni v neposredni bližini. Na vse te težave že vrsto let opozarjamo glavnega ustanovitelja, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Že leta 2014 smo del pouka izvajali v prostorih Ljudske univerze v Mariboru, a so se morali otroci na kosilo peš čez park vračati v Vinarsko. V lepem vremenu še gre, v dežju ali snegu je to za otroke s posebnimi potrebami nedopustno. Brez ustanoviteljevega predloga rešitev smo sami poiskali začasno rešitev. Z ravnateljico Dijaškega doma Maribor sva se leta 2015 dogovorila, da del izobraževalne dejavnosti začnemo izvajati pri njih. Začeli smo s sedmimi oddelki leta 2015, danes tam poteka pouk za 22 oddelkov osnovne šole - to pomeni za vse učence od tretjega do devetega razreda. Učenci prvega in drugega razreda ostajajo v Vinarski, kjer potekajo tudi predšolski programi v vrtcu in zdravstvena dejavnost v ambulantah."
"Ko starši ugotovijo, da je drugačnost njihovega otroka za nas normalnost, si oddahnejo"
Od ena do pet
1. Ste profesor biologije in kemije, a ste najprej zajadrali v gospodarstvo. Zakaj?
"Glede na način in tempo življenja mi je bilo to takrat samoumevno. Gospodarstvo je dober, neusmiljen poligon za pridobivanje izkušenj in razvijanje lastnih kompetenc, hkrati pa ti zelo hitro postreže z informacijo, ali si pri svojem delu uspešen ali ne. Izkušnje iz gospodarstva mi pri opravljanju sedanjega dela zelo koristijo."
2. Zakaj pred nekaj leti odločitev, da prevzamete vodenje javnega zavoda?
"Gre za osebno prepričanje in izziv, da je mogoče stvari v življenju narediti drugače in jih s tem spremeniti na boljše. Odločitve ne obžalujem, saj gre za edinstven zavod, z bogato zgodovino, pomembno vlogo in, prepričan sem, svetlo prihodnostjo."
3. Kakšna je bistvena razlika med gospodarstvom in javnim sektorjem?
"Togost sistema v primerjavi z gospodarstvom. V gospodarstvu je večji fokus na uspešnejše in učinkovitejše poslovanje, zato je sprememb več in so tudi hitrejše. Pri vodenju zavoda zato na neke stvari gledam z drugega zornega kota in jih skušam narediti drugače, spremeniti."
4. Ste rojen Tezenčan, preseljen v Novo vas. Kakšna življenjska šola je za vas ta navezava?
"V bistvu zanimiva. Starši so Tezenčani in so me naučili poštenosti, vztrajnosti, skromnosti in delavnosti. Nova vas pa je bila v času mojega odraščanja edinstveno okolje za pridobivanje najrazličnejših izkušenj in razvijanje za življenje pomembnih kompetenc."
5. Od kod ljubezen do folklore?
"K folklori me je spravil prijatelj in po dobrem letu brezskrbnega plesanja sem bil izvoljen za predsednika KUD-a Študent, ki sem ga vodil osem let. Gre za društvo, katerega nekdanji člani so leta 1989 organizirali prvi Folkart - danes del Festivala Lent. Od leta 2000, ko sem se pridružil organizacijski ekipi, sem v času Festivala Lent pomočnik producentke Folkarta. Že deset let na Lentu nisem v vlogi plesalca, Folkart je del mene, za umiritev, sprostitev in polnjenje baterij pa poskrbijo doma."
"Selitev v dijaški dom je po našem prepričanju kratkoročna rešitev, ki prinaša več čejev in pomislekov"
"V naših časih, ko je nekdo 'rkal' ali jecljal, temu nihče ni posvečal pretirane pozornosti"
