"Dobro poznam zgodovino slovenske in še posebno mariborske medicine. Kljub temu pa še kar naprej iščem nove vire za še globlje poznavanje tega vidika naše preteklosti. Tudi v zgodovini medicine ni nič dokončnega, vesel sem, ko najdem nove podatke," srčno pripoveduje čili in vedri nekdanji ginekolog in porodničar, ki bo letos dopolnil 88 let.
Profesor dr. Elko Borko je odprt sogovornik, vedrega značaja, optimist na vsakem koraku in mož neverjetno širokih intelektualnih obzorij. Je živi leksikon zgodovine mariborskega in slovenskega zdravstva, humanist in iskren domoljub, ki raziskuje tudi Maistrov čas ter zna ločiti zrnje od plev, ko gre za spoštovanje vrednot, kot so poštenost, resnicoljubnost, strpnost in sobivanje z drugačnimi. Z bolno ženo Marino - za njo skrbi sam z veliko topline in ljubeznijo - živi v Tomanovi ulici v Mariboru in doma nas sprejme za pogovor. Dokler sta z ženo, z njo ima dva sinova, zmogla, sta tudi obdelovala vinograd v Kungoti.
Iz njegove bogate biografije razberemo, da sodi v skupino ginekologov, ki je razvijala in obvladovala različna področja ginekologije: porodništvo, ginekološko onkologijo, endoskopske operacije (uvedel je laparoskopsko sterilizacijo) ter moško in žensko neplodnost. Med temi je najpomembnejše področje reprodukcije in drugih vidikov načrtovanja družine, saj je sodeloval tudi pri pripravi in sprejemanju takratnih pravnih predpisov s tega področja. Bil je neutruden raziskovalec in zdravnik, vedno je iskal najboljše rešitve in jih običajno tudi našel.
Pol stoletja v ginekologiji in porodništvu
Rodil se je leta 1934 očetu Francu in materi Luciji. Elko, ki je sicer uradno Gabrijel, kakor je bil vpisan v krstno knjigo, ima še sestro in brata. Oče, profesor, pisatelj, prevajalec, tudi pesnik (znana je njegova pesniška zbirka Pesmi iz Slovenskih goric), in mama, učiteljica, sta otrokom odpirala vrata v svet in s starševsko toplino pripomogla, da je družina preživela negotovi čas izgnanstva v Srbiji. Živo se spominja prihoda nemških vojakov na njihov dom v Cankarjevi ulici v Mariboru, od koder so morali kot narodnozavedna slovenska družina v pol ure pobrati najnujnejše za na pot v Srbijo. V Prokuplju je v izgnanstvu končal osnovno šolo in se družil z vrstniki. "Radi smo rabutali sladke lubenice in zganjali otroške vragolije," slikovito pripoveduje in doda, da je obiskoval tudi pravoslavni verouk. Z drugimi slovenskimi izgnanci so pri njih doma na skrivaj poslušali radia London in Moskva. "Ko je oče izvedel, da je Maribor svoboden, je takoj maja 1945 odpotoval domov, mama in otroci pa smo se vrnili z organiziranim transportom junija 1945. Mesto je bilo takrat zaradi medvojnega bombardiranja povsem razrušeno."
Ni jim bilo lahko, se spominja in pripoveduje, da je najprej nadaljeval šolanje na Klasični gimnaziji, ker pa je zbolel, je po pol leta odsotnosti nadaljeval šolanje na Prvi gimnaziji. Njegova sošolca sta bila pesnik Slavko Kočevar Jug in prevajalec Stanko Jarc. Kot gimnazijec se je navduševal nad zgodovino in občudoval profesorja Benkoviča. Študij zgodovine ga je mikal, a obrnilo se je drugače in končal je študij medicine v Ljubljani, med prvimi v generaciji. Začela se je njegova bleščeča strokovna in poklicna pot s podiplomskim študijem in doktoratom na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Postal je eden najbolj prepoznavnih ginekologov in porodničarjev v mariborski bolnišnici in še danes velja za veliko legendo slovenske in mariborske ginekologije in porodničarstva.
Kot predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor je Borko spodbujal znanstvenoraziskovalno delo in sodelovanje s tujimi ustanovami in centri. Sodeloval je pri razvoju metod zdravljenja neplodnosti z biomedicinsko pomočjo in pripomogel, da je mariborski medicinski center postal tretji v tedanji Jugoslaviji, ki je obvladoval tovrstne postopke; podeljen mu je bil naziv klinični oddelek, kar je imelo pomembno vlogo pri ustanovitvi Medicinske fakultete v Mariboru leta 2004. Njegov znanstvenoraziskovalni opus z bibliografijo je neverjetno bogat: več kot 600 znanstvenoraziskovalnih in strokovnih člankov, knjig, razprav, referatov na znanstvenih simpozijih in recenzij. Od leta 1995 je redni profesor Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, je pa tudi zaslužni profesor Univerze v Mariboru ter ob drugih priznanjih in nagradah prejemnik častnega znaka svobode Republike Slovenije.
Sedaj uresničuje ljubezen do zgodovine
Očitno je mladostna nadarjenost za zgodovino pri dr. Borku pustila sledi. Je namreč aktivni član Zgodovinskega društva dr. Frana Kovačiča v Mariboru, član Domovinskega društva generala Maistra, častni član Slovenskega zdravniškega društva (SZD) in predsednik Medikohistorične sekcije SZD, pa tudi častni član Zdravniške zbornice Slovenije. Še zmeraj raziskuje, piše, objavlja in predava. "Sem tretji predsednik Medikohistorične sekcije SZD, in to že od leta 2008," doda.
Ko beseda nanese na vojno v Ukrajini, se še enkrat spomni razmer v Mariboru ob nemški okupaciji leta 1941. "Cvetne nedelje, ki je bila 6. aprila 1941, ne bom nikoli pozabil. Še zdaj vidim zaskrbljeno mamo, kako je obupano govorila, otroci, vojna se je začela. Vidno zaskrbljen je bil tudi oče, saj smo bili zavedna slovenska družina. Kar naenkrat so se skoraj vsi moji vrstniki obrnili proč od nas, postali so Nemci, nosili so irhaste hlače, bele dokolenke, govorili so samo nemško, nas pa prezirali. Boječe in v strahu smo čakali, kaj se nam bo zgodilo. In kmalu smo to tudi dočakali, saj smo morali iz domačega ognjišča v neznani svet. Še sreča, da k dobrim ljudem, in to se ne sme pozabiti," je sklenil spominjanje na vojna leta profesor dr. Elko Borko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
