Teči je začel že v letih pred osnovno šolo in je nedavno pretekel skoraj 270 kilometrov dolgo spominsko pot Vranov let iz domačega kraja do Otoka pri Metliki.
Rojen v Mariboru je že v rosnih letih kazal zanimanje za šport in zdravo tekmovalnost. Devet let je treniral hokej in se ob kondicijskih treningih srečeval s tekom. Tudi v srednji šoli kmetijske mehanizacije so ga prepoznali kot zavzetega in uspešnega na šolskih krosih. Študiral je agronomijo, a se ustavil pri absolventu, ker je pričel delati v Dravskih elektrarnah, kjer so potrebovali strojnika. Tako je končal študij strojništva. Zdaj že dolga leta dela kot vzdrževalec v elektrarni v Ožbaltu.
Življenjska pot ga je z ženo Melito slabi dve desetletji nazaj pripeljala v Lovrenc, kjer je, spreten za vsakovrstna dela, skoraj sam sezidal družinsko hišo. Športno družbo je našel v društvu DTV Partizan, kjer so ga prekaljeni tekači Guča, Arno, Hajna in še kdo intenzivneje pritegnili v tek. Sicer je tudi kolesaril, a ga je nekoč snežni metež premrazil do kosti, zato je raje ostal pri teku, ki "bolj ogreje". Svoj prvi polmaraton je pretekel pri 33 letih in še isto leto sodeloval na Ljubljanskem maratonu.
Sam naštudiral plane za maraton
Skromnost pri doseženih uspeh in tekmovalna zagnanost sta ga gnali naprej, sam je naštudiral maratonske plane, prebiral strokovno literaturo, si pripravljal načrte treningov in predvsem poslušal svoje telo. Pravi, da se je držal vsega, razen priporočil glede hrane, pri tem se ne odreče niti preprosti domači hrani niti kozarcu alkoholne pijače. Dvakrat je pretekel ultramaraton Celje-Logarska dolina, na znamenitem 61-kilometrskem supermaratonu Zagreb-Čazma leta 2014 pa je kot četrti med moškimi prehitel takrat aktualno svetovno rekorderko na 100 kilometrov Marijo Vraić. Po prekrokanem vikendu v močni burji je kot tretji pritekel na cilj maratona na Brionih. S tekov je prinesel veliko doživetij.
Ne šteje dosežkov in si jih posebej ne zapisuje, a ve, da je pretekel že več kot petnajst maratonov, v Radencih in na kakem državnem prvenstvu je večkrat sodeloval kot zajec ali tempo tekač. "Na državnem prvenstvu sem bil tempo tekač za čas 3:10. Da sem bil malo prehiter, sem ugotovil 500 metrov pred ciljem, ko sem upočasnil in predse spustil drugega tekača. Na koncu sva bila tretji in četrti v svoji kategoriji in medalja se mi je izmuznila," je povedal eno od anekdot.
Cilj mu je bil tudi preteči maraton pod tremi urami, čemur je bil najbližje leta 2016 v Ljubljani, ko je ta čas zgrešil le za dobro minuto. Poleg ravninskega teka ga je zamikal tudi gorski. Redno se je udeleževal zimskih vzponov Peš na Pohorje, horuka na Klopni vrh, Pohorje traila in drugih pohorskih tekov. Kondicijo vzdržuje na več trasah različnih dolžin v Lovrencu ali pa med sinovim treningom nogometa v Rušah skoči na Martnico. "Tečem iz navade, pravzaprav že iz potrebe. Najbrž je to neke vrste zasvojenost, ker mi nekaj manjka in se počutim slabo, če nekaj dni ne tečem," doda.
Odkril novo "superživilo"
Pred dvema letoma je David videl dokumentarec Beg pred Hitlerjem o poti iz Ožbalta do Semiča, po kateri so med drugo svetovno vojno rešili blizu sto britanskih vojnih jetnikov, in porodila se mu je ideja, da se tudi sam spopade s to potjo. Zgodbo o reševanju je v knjigi Vranov let v svobodo zapisal tudi eden od ujetnikov, Avstralec Ralph Churches. Z obujanjem spomina na reševanje ter samo pot skrbi mariborsko Društvo Vranov let in njegov predsednik Eduard Vedernjak, ki je Davidu tudi pomagal z GPS-sledjo trase poti. Na to pot se ni posebej pripravljal, traso je razdelil na pet približno enako dolgih delov, poiskal prenočišča v bližini zaključkov etap in do tja odpeljal pakete z rezervnimi oblačili. Na pot se je prvič podal sredi maja, a sta ga pri Lovrenških jezerih ustavili mokrota in preobilica snega. Ni vrgel puške v koruzo, na pot se je ponovno podal v sredo, 11. avgusta letos, v zanj značilnem slogu: od doma je šel v trgovino po sendvič, v bar Jelenček na kavo, nato pa od nejevernih domačinov stekel 270 kilometrov oddaljenemu cilju naproti.
Prvi dan je šel čez Pohorje do Spodnjega Razborja blizu Šoštanja, drugi dan čez Golte do Florjana pri Gornjem Gradu. Na prenočiščih je običajno večerjal, ponekod so mu zjutraj za pot pripravili sendvič, drugod si je šel po sendvič v bližnjo trgovino. Hidracija tekačev je cela znanost, a David prisega na preprosto vodo. Med potjo je odkril novo poživilo – največ energije za pot mu je dala kava skupaj z limonado in enim pivom. Morda zmotno mislimo, da takšne dolge razdalje tekači v celoti pretečejo. David pravi, da sam v hrib hodi v normalnem tempu, po ravnini in navzdol pa v hitri hoji ali počasnem teku. Za 60 kilometrov vsak dan po pet dni zapored je treba štediti moči in se ne preveč naprezati. Pot je v precejšnji meri speljana po planinskih poteh in dodatno označena s simbolom črne vrane na rumeni podlagi. David poti ni posebej podrobneje preštudiral ali si jo vnaprej ogledal, ker običajno zaupa občutkom in ga kak dodatni kilometer stranpoti ne ovira, si pa je pri navigaciji pomagal z dvema pametnima urama in zemljevidom na telefonu.
V petek, tretji dan poti, je prišel preko Blagovice in geometrijskega središča Slovenije do Šmartnega pri Litiji. V soboto so bili na poti do njega že žena Melita in trije otroci, a kljub neznosni vročini je brez večjih kriz in izgubljenima palicama prispel do Dvora pri Žužemberku. Zadnji dan se je preko Suhe krajine in Semiča prebil do cilja v vasici Otok pri Metliki oziroma spomenika, to je letalo DC-3, s kakršnim so zavezniki med drugo svetovno vojno reševali ujetnike in oskrbovali s hrano.
Po evidenci Društva Vranov let je David Kopič šele tretji tekač, ki je po Uršuli Debevec leta 2017 in Robertu Kerežiju leta 2019 pretekel to pot, in prvi, ki se je je lotil sam brez logistične podpore. Pot je sicer opravilo že več pohodnikov. Nekaj javne pozornosti smo mu dali Lovrenčani z objavo sredi poti na facebooku, ki je doživela neverjeten odziv in ga še malo podžgala k uspešnemu zaključku. "Nimam posebnega programa regeneracije po velikih naporih. Poslušam telo in se pri nadaljnjih aktivnostih ne naprezam preveč, če čutim, da sem utrujen," je povedal o okrevanju po daljših preizkušnjah: "Prve tri dni nisem čutil izmučenosti, šele potem so prišli občutki težkega telesa, po dveh tednih sta se mi začela vračati energija in elan."
Vsakemu športniku se med udejstvovanjem postavljajo novi cilji in izzivi. David ostaja kot vedno skromen in se morda še letos odpravi na enodnevni tek preko celega Kozjaka iz Maribora do Dravograda, kdaj drugič pa še nazaj čez Pohorje.