Simona Dijak
Mariborčan Jaka Oberlajt novega šolskega leta ni začel na II. gimnaziji, kjer je končal prvi letnik, ampak bo šolanje nadaljeval na športni gimnaziji v ameriški zvezni državi Georgia. Pred kratkim so ga namreč zaradi njegove dobre igre košarke povabili na šolo Rabun Gap v Atlanti. Tam bo svoj talent nadgradil in imel priložnost doseči najboljše rezultate. S tem začenja pot do uresničitve svojega življenjskega načrta, največjih sanj, nekoč igrati v ligi NBA. "Plana B sploh ne potrebujem, ker je to moj edini cilj. Če mi morda ne bo uspelo, pa si bom postavil alternativne cilje. Zdaj ni časa za to. Treba je slediti temu in edinemu planu, končati šolanje in nekako biti še bližje ligi NBA," goreče razlaga sogovornik. A je v svojih načrtih realističen, zaveda se, da je pot do tja še dolga, polna trdega dela.
Za košarko ga je navdušil oče
Košarko obožuje od mladih nog, nekje od osmega leta. Za ta šport ga je navdušil oče, veliko sta tudi igrala skupaj, kasneje ga je seveda začel voziti na treninge. Jaka je pred tem igral nogomet, preizkusil je tudi veliko drugih športov. "Zdaj sem intenzivno osredotočen le na košarko," je jasen. "Ta šport je nekaj, kar bi lahko delal celo življenje," pravi in se veseli nove priložnosti v Atlanti, ki bo kmalu njegov novi dom. Je član Akademskega košarkarskega društva Branik in tudi slovenske košarkarske reprezentance mlajše selekcije.
Združenih držav Amerike prej še ni obiskal, tisti del sveta pa mu je bil vedno privlačen, izpostavlja. Igral je že v veliko drugih državah, v Izraelu je denimo nastopil na ICG 2018, na neuradnih mladinskih olimpijskih igrah do 15 let. Njegovo dobro igro so opazili trenerji, eden ga je priporočil kolegu trenerju v Atlanti in nato je preko elektronske pošte dobil vabilo za šolanje, na katero se je Jaka, kot pravi, preprosto moral odzvati z velikim zanimanjem. In kaj pričakuje od te izkušnje? "Angleški jezik bom definitivno imel možnost nadgraditi, pa tudi igrati z zelo sposobnimi košarkarji, kar bo velik izziv. Sicer pa lahko samo sanjaš, da igraš košarko tam, kjer veliko dajo na to vrsto športa in jo podpirajo," še dodaja Jaka, ki običajno trenira dvakrat na dan, čez vikend pa se redno udeležuje tekem. Izpostavlja namreč, da ni toliko pomemben talent: "Pri moji igri je več trdega dela kot talenta."
Zato se nikoli ne neha truditi. Če ga kdaj trener postavi v stransko vlogo, ga to, po njegovih besedah, motivira še bolj. "Nikoli ne smeš nehati dokazovati, da je nekaj tvoje poslanstvo. Nikoli ni dovolj vloženega truda. Vsaka tekma je nov, svojevrsten izziv, cilj sta vedno dobra dinamika in zmaga." Tudi sam se ima za garača, vztrajneža, izredno motiviranega, tekmovalnega, kdaj tudi preveč samokritičnega, kar pa mu pri igri prav tako velikokrat koristi, pravi. "Sem zelo nizek košarkar, celo za glavo nižji od drugih, imam le 185 centimetrov, tako da skušam svoj stil igranja košarke prilagoditi temu in se trudim pokazati še več atletskih sposobnosti, denimo dobro razigravanje in 'shoot'," pove v svojem mladostnem stilu.
Včasih je preveč samokritičen
Seveda bi rad dosegel stopnjo Luke Dončića, bratov Dragić in podobnih športnih asov, a raje vidi, da se ga z nikomer ne primerja. "Želim si le, da bi dosegel stopnjo, ko lahko postanem naslednji jaz, doseči nadgradnjo sebe in da me ne bi bilo treba primerjati s kom. Ampak pot je še dolga, dolga pot do sanj," se trdega dela zaveda Jaka, ki poleg severnoameriške lige NBA zelo rad spremlja tudi evroligo, pa posnetke iger Kobeja Bryanta, Dražena Petrovića, Steva Nasha ter druge.
