Zmago Gomzi
Mariborčanov, ki so pustili globoko sled v štajerski prestolnici, ni v izobilju, eden izmed tistih, ki so jo, je zagotovo Vinko Borec. Ta znani gospodarstvenik je v mestu ob Dravi in tudi drugje opravljal številne pomembne naloge. "Rojen sem bil v Črni na Koroškem, šolal sem se v Ljubljani in si leta 1958 pridobil naziv diplomiranega gradbenega inženirja. Ker sem imel štipendijo mariborskega gradbenega podjetja Konstruktor, sem leto dni pred koncem študija takratnemu direktorju podjetja omenil, da bom, če se bom zaposlil v Mariboru, potreboval stanovanje. Obljubil mi je triinpolsobno, in ko sem spomladi leta 1958 diplomiral, sem se aprila preselil v Maribor," se Borec spomni študijskih let.
Na pogovoru pri županu Rodetu
Borcu so v Konstruktorju zaupali odgovorne delovne naloge. Med drugim je bil vodja gradbišča Pošte Maribor II, vodja projektive, vodja tehničnega in pozneje še komercialnega sektorja. "V Konstruktorju sem delal osemnajst let, bil sem zadovoljen in dobro sem se počutil, toda ko so se začele razprtije, ki mi niso bile všeč, sem začel razmišljati o novi službi. Ponudili so mi jo v ljubljanskem podjetju Gradis, ki je imelo v Mariboru svojo poslovno enoto, toda medtem me je v svoje vrste zvabilo ljubljansko podjetje Smelt, v katerem sem postal vodilni gradbenik. Tudi stanovanje v Ljubljani so mi obljubili in razmišljal sem o tem, da bi se preselil."
To je prišlo na uho takratnemu mariborskemu županu Vitji Rodetu, zato ga je ta povabil na pogovor. Tekel je približno takole, razlaga Borec: "'Slišim, da greš v Ljubljano,' me je presenetil. 'Razmišljam o tem,' sem mu odgovoril. 'V Mariboru te potrebujemo, ponujam ti mesto predsednika izvršnega sveta občine,' me je še enkrat presenetil. 'Kakšno delo pa opravlja predsednik takšnega organa,' sem ga vprašal, saj se o izvršnih svetih takrat še ni govorilo veliko, v občinah so jih šele uvajali. 'To mesto je kot naročeno zate, kajti v Mariboru načrtujemo nove gradnje in potrebujemo izkušenega in sposobnega gradbinca,' je razložil." Tako je leta 1974 prevzel mesto predsednika prvega izvršnega sveta občine Maribor.
Direktor Zavoda za izgradnjo Maribora
Borec je bil predsednik izvršnega sveta šest let. V Mariboru se je v tistih letih, tudi po njegovi zaslugi, začela gradnja številnih pomembnih objektov. Denimo stanovanjskega naselja Maribor - jug za približno 30 tisoč prebivalcev, hitre ceste skozi Maribor, športne dvorane Tabor, univerzitetne knjižnice, doma obrambne vzgoje v Pekrah, novega gledališča, radijske hiše, telekomunikacijskega centra ... "Zanimiva je zgodba o gradnji dvorane Tabor. V tistih letih se zaradi varčevanja ni smelo graditi negospodarskih objektov in s predsednikom gradbenega odbora Tonetom Kropuškom in predsednikom skupščine občine Maribor Rafaelom Razpetom smo našli rešitev. Projekt gradnje dvorane smo preimenovali v projekt gradnje telovadnice in kljub nasprotovanju politike iz Ljubljane se je gradnja lahko nadaljevala."
"V Mariboru je bilo v preteklosti veliko sposobnih ljudi, sedaj jih je malo"
Vsak dan na sprehod v Mestni park
Borec je s težkim srcem doživljal sesuvanje mariborskega in slovenskega gospodarstva po osamosvojitvi države. "V samostojni državi smo naredili veliko, lahko bi še več, če bi se zgledovali po nekaterih državah, predvsem skandinavskih in njihovem gospodarskem modelu. Zagotovo bi živeli v večji blaginji. V Mariboru je bilo v preteklosti veliko sposobnih ljudi, sedaj jih je malo, pa še med temi jih je le peščica sposobnih, kar je premalo za razcvet gospodarstva," je prepričan.
Zdaj je že četrt stoletja v zasluženem pokoju. Pred 22 leti je ovdovel, dneve si krajša s prijateljico, predvsem pa v družbi z najbližjimi. "Imam sinova, stara 66 in 60 let, eden živi v Mariboru, drugi na Polskavi, štiri vnuke in dve vnukinji. Pogosto se obiskujemo. Vsako zimo nekaj mesecev preživim na Kanarskih otokih, poleti si privoščim dva do tri tedne morja, enkrat na leto pa tudi večdnevno potovanje v tujino. Tudi v Črno, kjer sem rojen, se rad vračam. Vsak dan se tudi odpravim v naš prelepi Mestni park, saj imam do njega le streljaj, in se sprehodim po stezah, po katerih se je nekoč sprehajal naš olimpionik Leon Štukelj. Večjih zdravstvenih težav nimam, čeprav me je pred leti zadela možganska kap, a sem si od nje dobro opomogel. Zaradi razraščanja sive pege na obeh očeh pa težko berem, pomagam si z očali ali povečevalnim steklom, tudi računalnik uporabljam, z letošnjim letom pa nimam več vozniškega dovoljenja in tudi vožnjo s kolesom sem opustil," je še povedal.
