Vse več je posameznikov, ki si s prihodki ne morejo pokriti osnovnih stroškov za preživetje. Zato se tudi pomen humanitarnih organizacij zmeraj bolj izkazuje. Te s svojimi raznolikimi programi pomagajo blažiti najhujše stiske. Tudi Nadškofijska karitas Maribor ponuja več oblik pomoči, od plačila položnic, psihološkega svetovanja do razdeljevanja donirane hrane in osnovnih prehranskih paketov.
Sedaj poteka komunikacija na daljavo, v običajnih razmerah se ljudje oglasijo v pisarni. Opišejo stisko in potem skupaj najdejo najprimernejšo pomoč. Pomagajo tudi podjetja z donacijami in posamezniki. "Pred kratkim se je oglasila družina, ki se je letos odpovedala božičnim darilom. Namesto tega so nakupili stvari, ki jih ni v standardnih paketih. Nekaj sladkarij, mandarin, kave, marmelade," vesela, da so lahko ljudem vsaj malo polepšali praznike, razlaga Lijana Lepej Krbanjevič, ki že skoraj 30 let dela pri Karitas.
Prostovoljce potrebujejo na več koncih
Že nekaj časa pod njihovim okriljem in v sodelovanju z Lions klubi, kjer so bili tudi pobudniki projekta, v Mariboru poteka pomoč tudi z Donirano hrano. Prejšnji ponedeljek zvečer smo se pridružili prostovoljcu Davidu Kepetu, študentu fizioterapije, ki se že leto dni z enim izmed treh kombijev vsak večer odpravi po trgovinah. K prostovoljnemu delu ga je povabil prijatelj, saj so takrat na Karitas potrebovali voznike. Delo ni zahtevno, rad pomaga. "Pomembno je, da smo točni, saj bi tudi trgovke rade šle čim prej domov," zaupa in doda, da običajno delo poteka tekoče, je pa kdaj treba v kakšni trgovini malo počakati, pove med čakanjem na druga dva kombija. Prostovoljci delo obvladajo, hrano v škatlah, ki jo pripravijo trgovke, urno zložijo v kombi in odhitijo naprej. Vse pa na koncu razporedijo v skladišču v Strossmayerjevi ulici. Največ dobijo kruha in pekovskih izdelkov, kar nekaj je tudi že pripravljene hrane in zelenjave. Na dan našega obiska je bilo, kot so nam dejali prostovoljci, hrane precej manj kot običajno, zelenjave skorajda nič.
Naslednji dan smo se ob sedmi uri zjutraj pridružili zaposlenima preko javnih del Zlatku Hrašu in Nataliji Mlakar. Mlakarjeva je med pakiranjem kruha v vreče dejala, da jo potrebujejo na več koncih, največ pa dela v ambulanti. Hraš dela preko javnih del že dve leti, s koncem leta se bo upokojil. Delo na Karitas mu je bilo všeč, največ težav pa mu je povzročalo dvigovanje težkih škatel. Prejemnike že večinoma dobro pozna, večini sploh ni bilo treba povedati priimka, ko se je Hraš že odpravil po ustrezen paket hrane.
Kako lahko pomagate
Pri Karitas je tudi letos aktualna božična akcija Več luči, več upanja, ki je usmerjena zlasti v pomoč otrokom, predvsem tistim, katerih starši se zaradi nenadnih težav (bolezni, razveze, izgube dohodka) soočajo z veliko stisko ob zagotavljanju podpore otroku pri pridobivanju znanja.
Donirate lahko preko računa Karitas: SI 56 0417 3000 1196 398, Nadškofijska karitas Maribor, Strossmayerjeva 15, 2000 Maribor, BIC: KBMASI2X, koda namena: CHAR, referenca: SI12 0000000293059. Lahko namenite 0,5 odstotka dohodnine ali pošljete SMS na 1919 s ključno besedo DAR5 in darovali boste pet evrov za otroke v stiski. Akcija bo trajala do 2. februarja 2021.
Ljudje, ki pridejo po takšno ali drugačno pomoč, so vseh starosti. Od mladih parov, družin z otroki do starejših. "Vsak nosi svojo zgodbo," je dejala Lepej Krbanjevičeva in pojasnila, da so najbolj ogroženi starejši samski ljudje z nizkimi pokojninami. V zadnjem času se je je še posebej dotaknil primer družine, v kateri oba starša delata, a imata tako nizke dohodke, da zraven prejemata še socialno pomoč. "Številni bi bili brez naših paketov pomoči na cesti," pravi Zdenko Podlesnik, koordinator projekta Donirana hrana. Želeli bi si več financ, da bi lahko redno zaposlili ljudi: "Zdaj večinoma zaposlujemo preko javnih del. Raje bi pa imeli zaposlene za nedoločen čas. Sedaj se ljudje komaj dobro vključijo in navadijo na delo, pa morajo že oditi."
Ovira ukinitev javnega prometa
Predaja paketov je potekala tekoče in umirjeno. Iz kratkih pogovorov smo lahko razbrali, da je večini še posebej veliko težavo predstavljala ukinitev javnega potniškega prometa. Za nekatere to pomeni več ur hoje. Pogovarjali smo se z Danilom, moškim v šestdesetih, ki je invalid. Ko ni bilo javnega prometa, je moral plačevati za taksi, da je lahko prišel po paket, kar ga je stalo okrog deset evrov. Ker je invalidska komisija presodila, da bi lahko delal za polovični delovnik, prejema polovično pokojnino. "Kje naj najdem službo, če jih že za vitalne ni?" je dejal in povedal še, da je v življenju delal vse mogoče, imel je tudi samostojno podjetje. Razočaran nad sistemom se sprašuje, zakaj je sploh hodil v šolo, če mu ta ni zagotovila dostojnega življenja.
