Miha Dajčman
Pika Hermina Radmilovič je v Svečini začela zgodbo pohodov Vinotour, na katerih svečinske in avstrijske vinogradnike večkrat na leto spoznavajo mnogi pohodniki od blizu in daleč. Če je, ko je iz Polja pri Cirkovcah pred 30 leti prišla v te kraje, menila, da je vino v glavnem iz gemaja in jurke, je zdaj že dobro poučena, a še zmeraj niti omeniti ne sme, da bi tu posadila katero od teh sort.
V Svečino je prišla zaradi ljubezni z maturantskega plesa, kasnejšega moža Sama Radmiloviča. Njegova mama Mara Radmilovič je bila takrat vodja podružnične šole v Svečini, in ker je šoli grozilo zaprtje, je Piki rekla, da je treba dokazati, da je šola v kraju zelo pomembna. Zato so iskali aktivnosti, ki bi zapolnile popoldanski program v šoli. In Pika je ponudila, da bi učila nemščino. Spominja se, da je imela na začetku 30 učencev, večinoma starše ali stare starše zdajšnjih vinogradnikov. In ta tečaj nemškega jezika, ki je vmes doživel različne izvedbe, je v Svečini obdržala do danes. "Gre za praktično nemščino, ki jo ljudje na turizmih, v kleteh potrebujejo pri komunikaciji s turisti. Dialoge o hrani, prodaji, rezervaciji sob, poudarek je na tem, da nekdo zna predstaviti svoje vino. Večina pridelovalcev zna svoje vino lepo opisati v slovenščini, v nemščini pa zmanjka besed, a zakaj ne bi znali tudi tega," razmišlja.
Odšla je poučevat na jug ZDA
Ob začetkih v Svečini je učila tudi na III. gimnaziji v Mariboru, kot študentka podiplomskega študija pa sodelovala z graško univerzo, kjer so imeli pogodbo z eno od ameriških univerz. "Še pred Erasmusom smo izvajali izmenjave in skupna predavanja. V ZDA pa so takrat čez poletje nujno potrebovali učitelja nemščine, in sicer na jugu v Little Rocku v Arkansasu, zato sem pustila službo v Mariboru," o odhodu čez lužo, kjer je bila dve leti, opiše Radmilovičeva. Tam je ob delu končala študij, magistrirala iz komunikologije in medosebnega komuniciranja. Tudi poročila se je tam. Ko je Samu po nekaj mesecih potekel turistični vizum, sta presodila, da je ceneje, če se poročita, kot pa če uredita vizum v Washingtonu. "Za 20 dolarjev sva se poročila in ostala. Še pred zagovorom magisterija sem zanosila, nakar sem se zaradi poroda vrnila domov. Poroda zavarovanje namreč ni krilo. Še danes hči pravi in me krega, da je 'made in USA' in 'born in Slovenia' in da ne bi bilo nič narobe, če bi bilo obratno, ampak življenje na jugu ZDA je bilo takrat nevarno. Z vozičkom se ne bi mogla sprehajati po mestu, v Svečini pa so samo luknje na cesti, kar pa otroka uspava," se pošali Radmilovičeva. Po vrnitvi v Slovenijo se je po Špeli rodila še Katja, potem se je Pika Radmilovič zaposlila na mariborski univerzi, na oddelku za mednarodno sodelovanje, kjer je delala 21 let. Po rojstvu tretje hčere Tinkare je prevzela vodenje Univerzitetnega športnega centra Leona Štuklja. Takrat je spoznala nordijsko hojo in ta jo zaznamuje zadnjih 15 let. Najprej je organizirala izobraževanja za učitelje športne vzgoje. "Videla sem priložnost, da bi pri pouku športne vzgoje uporabljali palice, saj se pri tem razgiba več kot 90 odstotkov mišic v telesu. V mislih sem imela predvsem otroke z območja Kungote, ker takrat nismo imeli primerne telovadnice, otroci s podeželja pa ne potrebujejo tako intenzivne vadbe," razlaga Radmilovičeva. Postala je prav zasvojena s to obliko vadbe, ne nazadnje je tudi sama potrebovala telesno aktivnost po prometni nezgodi.
"Ko sem prvič prišla v Svečino s palicami in organizirala pohod, smo bili atrakcija. 'Ki te smuče maš', 'kaj te noriš ti tu', so bili komentarji. Sem so prihajali tudi kolegi z drugih koncev Slovenije, ker so ti svečinski griči primerni za to vadbo," pravi o začetkih. Na pohodih so se pridružili vinogradniki in domačini: "Ugotovili so, da vsi tresljaji na traktorjih, vsa prisiljena drža pri njihovem delu, povzročajo bolečine, te ša hoja s palicami odpravi. Družili smo se, sprostili, intenzivno smo hodili. Prvo zasmehovanje in draženje na vasi smo hitro preboleli."
Krivično, da svečinska vina niso tako cenjena
Nordijsko hojo je kot članica Združenja inštruktorjev nordijske hoje nekaj let organizirala v UŠC Leona Štuklja, promovirala jo je na različnih seminarjih in organizirala tečaje po Sloveniji in Mariboru - za zdravstvene domove, za bolnike z osteoporozo, revmatske bolnike, za otroke z astmo. Leta 2009 je spoznala župana ene od občin v sosednji Avstriji, ker so Svečinčani iskali možnost sodelovanja z Avstrijci v času Kmečkega praznika. Ponudil ji je sodelovanje, ona pa je predlagala pohode nordijske hoje med avstrijskimi in slovenskimi vinogradi in začela se je zgodba Vinotoura. "Od takrat so bili moji vikendi namenjeni pogovorom z lastniki zemljišč in vinogradov, da se lahko tam sprehajajo pohodniki. Starejši so bili zaskrbljeni, da bo prihajalo do vandalizma, do nekaterih smo morali večkrat. Od vseh, kjer potekajo slovenske poti, imamo soglasja, da se tam sme hoditi, postaviti smerokaze," razloži Pika Radmilovič.
Z nordijsko hojo skoraj zasvojena
