Daleč od pogledov in trušča navijačev v ciljni areni je cela štiri desetletja lisičke v dolino pošiljal Ivan Potež. Da je bilo v startni hišici in okoli nje vse po pravilih, je skrbel Rušan, ki ga je poroka pripeljala v Maribor. Na Zlati lisici pa sta ju z ženo združili še vlogi sodnikov - on zgoraj, na startu, njegova Inge spodaj, v cilju. "Dobila sva sina. Ko je začel smučati in ga nisem mogel več loviti, sem smučarsko opremo kupil še zase in za ženo," se Ivan Potež spominja začetkov, ki so dali dolgo kariero na snegu. Oče Zlate lisice Dušan Senčar je družino vzel k Braniku. "In tam je bil tudi Leon Kokol, pri Braniku in zvezi zadolžen za sodniške kadre. On naju je potegnil med sodnike."
Bilo je na tekmi Fis, ko je Senčar Potežu določil: ti zgoraj, žena spodaj. Tako je ostalo. In nabralo se je za skladovnico spominov, anekdot, terenov ... "Senčar naju je z Zvonkom Rečnikom poslal tudi v Sarajevo, na smuk za svetovni pokal, test za olimpijske igre." Smučina se je branikovcema zdela preravna.
"V cilj sem javil: dol pride št. 42, ročno napisana. To sem jaz uvedel"
Najbolj resne tekme so sindikalne
Ni jih tekem, ki bi jih smučarji vzeli tako resno, kot so sindikalne, pravi Ivan Potež. "Strašno resno, zahtevnejše so kot svetovni pokal. Sem edini, ki je na njih diskvalificiral očeta Bojana Križaja," se nasmehne v spominu na sindikalno prvenstvo na Arehu. "Kakšna galama je bila. Kdo je bil, kdo si je upal. Videl sem, da je peljal mimo količka, v žaru boja šel naprej, a nobenega dvoma ni bilo. Ker sem bil tudi v komisiji za pritožbe, sem zahteval deset tisoč dinarjev kavcije, naj jo plača klub, če se hoče pritožiti, saj jo dobi nazaj, če ima prav. Potem pa sem stopil do njega in mu rekel: jaz sem te diskvalificiral, ker sem te videl. Dobro je, je priznal, nam pa je ostalo deset jurjev."
