Tatjana Vrbnjak
"Prvi ukrep, ki ga Up-ornik uvaja, je prenehanje plačevanja položnic, in če se ne bo zgodil kak čudež, v kar pa ne verjamem, bomo up-orniki primorani zapreti vrata in za nekaj časa prenehati deliti pomoč ljudem, ki nas potrebujejo." Tako zaskrbljujoče se je pred dnevi glasil zapis Borisa Krabonje iz Up-ornika. Čudež se je vendarle zgodil, ljudje dobre volje, ki prispevajo za ljudi v stiski, so se odzvali in v četrtek je pomoč - tudi v obliki pokrivanja položnic - vendarle bila. Up-ornik mesečno pomaga preživeti 330 gospodinjstvom, posameznikom in družinam. 95 odstotkov je upokojencev, ostali so samohranilci. Večina je najemnikov, in ko dajo na eno stran prihodke, na drugo pa stroške oziroma položnice, jim za hrano ne ostane skorajda nič. "Torej si lačen. Če nisi lačen, pa ti začnejo položnice ostajati," kruti vsakdan nekaterih razgrinja Krabonja.
Kaj je pripeljalo do zgornjega zaskrbljujočega sporočila? "Zgodilo se je več stvari hkrati. Življenjski stroški, ne le ogrevanja, ampak vsi, so se drastično povečali, po drugi strani se je veliko ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati, verjetno preusmerilo v pomoč ukrajinskim beguncem," pravi Krabonja. Podobno, kot so ob vseslovenski akciji za malega Krisa precej začutili izpad sredstev.
V glavnem odvisni od donacij
Up-ornik razen letnega priliva okoli deset tisoč evrov iz mariborskega občinskega proračuna (lani so dobili 10.700 evrov) sistemskih virov financiranja nima. V preostalem se financirajo izključno iz donacij posameznikov in firm, ki pa nakažejo, kolikor nakažejo in ko nakažejo: nekateri enkrat, dvakrat letno, drugi na dve leti ali pa enkrat in nikoli več, nekateri pa prispevajo redno mesečno, največkrat 10, 20, 30 evrov; skupno je donatorjev okoli 500.
"Ljudje, ki so s socialnega dna, so popolnoma nevidni"
"Že tri mesece je izdatkov mesečno okoli 20 tisoč evrov, prihodkov pa pet tisoč evrov - to pa je tako velika razlika, da smo morali ukrepati," pravi Krabonja. Ker je, kot rečeno, po objavi prispela malce večja vsota denarja, so lahko ta četrtek plačali tudi položnice, za naprej se še ne ve. Odvisno bo, preprosto rečeno, od prilivov. "Za zdaj imamo toliko sredstev, da lahko nabavimo prehranske kartice v vrednosti 50 evrov mesečno," pravi Krabonja in dodaja, da so dali prehranskim karticam prednost pred položnicami, ker je hrana prioriteta, poleg tega pa so položnice različnih zneskov in iz tega lahko prihaja do neenakosti med ljudmi, ki prihajajo po pomoč. A še vedno potihoma upa na najugodnejši razplet te zime, tudi glede položnic: "Če bomo imeli srečo, se bomo prebili do konca marca. Aprila pa so že energetski vavčerji in bo našim ljudem lažje. Potem pa je tako konec kurilne sezone."
Up-ornik na Ptuju zapira vrata
Takoj po koncu kurilne sezone se bodo že začeli pripravljati na naslednjo, najbrž precej zahtevnejšo, kot so bile minule, ki so jih prešli relativno mirno. A določene spremembe so že sedaj gotove. Tako konec marca zapirajo pisarno Up-ornika na Ptuju, kjer pomagajo okoli 45 gospodinjstvom. "V tem sicer ne vidim katastrofe, ker imamo izkušnjo, ko se ljudje iz Slovenske Bistrice že leta vozijo k nam v Maribor po pomoč in je to približno enaka razdalja kot do Ptuja," pravi Krabonja. Razlogov za ukinitev pisarne na Ptuju je sicer več: po eni strani ima težko popoln nadzor nad pisarno, ki pa ga želi, po drugi strani gleda na up-ornike, torej prostovoljce, ki imajo tudi vsak svojo službo, na koncu pa še kritično doda, da je "ptujska občina v vseh teh letih Up-orniku nakazala reci in piši 50 evrov, četudi pomagamo njihovim občanom. Da bi nam dali vsaj možnost, da se prijavimo na kak razpis, četudi tam nimamo stalnega naslova."
Kako pa je z mariborsko občino - pred meseci je bil zelo zadovoljen po pogovoru s podžupanjo Iskro. Kaj je bilo iz tega? "Iskreno sem upal, da bo občina v Up-orniku toliko prepoznala pomemben člen v Mariboru pri reševanju socialnih stisk, da bi dobili ne samo enkratno financiranje, ki ga dobimo vsako leto v višini okoli deset tisoč evrov - lani smo prejeli 10.700 -, ampak da bi nam namenila določena sredstva, na katera bi lahko redno mesečno računali. Potihoma sem si želel, da bi dobili toliko, da bi lahko na mesec kupili prehranske bone za vse naše odjemalce. V tistem res prijetnem pogovoru se mi je zdelo, da razumejo, v čem je stiska Up-ornika, zakaj nas je tako strah, zakaj se moramo vsake toliko časa oglašati v javnosti ... A edina stvar je, da se vsako leto prijavimo na razpis kot pač vse humanitarne organizacije, nimamo pa nobenih prioritet." Je razočaran? "Nisem toliko razočaran kot zaskrbljen. Mogoče bi bilo dobro, da bi nehali slepomišiti, da način, na katerega se Up-ornik financira, ne more biti trajnosten."
V imenu prekarcev nihče ne kriči
Kako pa prvi obraz Up-ornika vidi socialno sliko v mestu? "Maribor je šolski primer prikrite revščine. Ljudje, ki so s socialnega dna, so popolnoma nevidni; v javnem življenju - Europarku, mestnem središču, kavarni - jih ne srečaš in imaš občutek, da je v Mariboru popolnoma vse okej. Ko začneš brskati po ozadju, kot to delamo nevladniki, pa ugotoviš, da je v hudih stiskah veliko število ljudi. Sploh si ne upam pomisliti, kako to zgleda v družinah, ki so utrpele izpad dohodka zaradi covida, ki je trajal dve leti in za nekatere še kar traja. Ti ljudje so popolnoma tiho, ne slišimo jih, nimajo organizacije, ki bi na glas opozarjala javnost, da so v težavah. Mogoče so bili kakšni gostinci glasni, pozabljamo pa na vse prekarne delavce - v njihovem imenu nihče ne kriči! In ne gre samo za mlade ljudi - na naša vrata so trkali ljudje s 30 leti delovne dobe. Nekateri so imeli s.p., veliko jih je delalo v gostinstvu, v kuhinji, v hotelirstvu, da o turizmu ne govorimo ... Poznam primer ženske, ki je bila dolga leta uspešna v turizmu in je v času covida skoraj prišla na beraško palico. Stisk je res veliko, a prikritih. Še vedno mnogi mislijo, da se z revščino soočajo le ljudje s samega roba družbe. Na primer brezdomec je simbol revščine. A to je daleč od resnice. Spodnjega srednjega sloja skoraj več ni."
