Mariborčan, ki ima zavidljivo zbirko šahovskih značk

Pri dvanajstih se je navdušil za igro na 64 črno-belih poljih, ko mu je oče kupil šah z lesenimi figurami, ki ga skrbno hrani še danes. "Igra me je prevzela. Začel sem obiskovati šahovski krožek na Osnovni šoli Borisa Kidriča, leta 1971 sem se včlanil v ŽŠK Maribor in začel redno igrati pod vodstvom predsednika kluba Jožeta Fišerja. Leta 1975 sem si priigral naslov prvokategornika, hkrati sem začel tudi šahovsko organizacijsko in sodniško pot," razlaga Branko Vadlja.

Vedno več je sodil

Fišer ga je nato skupaj z žal že pokojnim Maksimiljanom Dularjem začel uvajati v sodniško delo, opravil je izpit za regijskega sodnika in sodil na klubskih turnirjih. Novembra leta 1975 je ŽŠK Maribor v Radencih priredil prvi tridnevni vikend turnir, na katerem je igralo 60 šahistov iz tedanje Jugoslavije, zmagal je Mariborčan Vojko Musil. "Tudi sam sem nameraval igrati, toda ko je vodstvo turnirja izvedelo, da je Marjan Senekovič kot pomočnik glavnega sodnika turnirja zbolel, sem na povabilo vodstva turnirja z veseljem prevzel njegovo vlogo," se spomni Vadlja. Fišer mu je januarja leta 1977, ko je bil v Mariboru drugi velemojstrski mednarodni turnir, zaupal delo v organizacijskem odboru.

Zbirka nima cene

Na posebnem mestu hrani pozlačeno značko svetovne šahovske zveze FIDE, ki jo je dobil od šahovskega prijatelja iz Ukrajine, velemojstra Adrijana Mihaljčišina, ki že vrsto let živi v Mariboru, bil pa je tudi slovenski reprezentant. Še posebej je omembe vredna značka z medconskega turnirja leta 1958 v Portorožu, ki mu jo je podaril mariborski šahovski prijatelj Darko Špelec, tam pa je igral tudi eden od šahovskih velikanov, Robert Fischer. "Leta 1992 mi je iz Manile, kjer je sodil na šahovski olimpijadi, značko prinesel Franjo Urnaut z Mute. Ta olimpijada je s svetlimi črkami zapisana v slovensko šahovsko zgodovino, saj je reprezentanca prvič igrala na olimpijadi pod slovensko zastavo," naniza velik poznavalec Vadlja. In doda: "Aljoša Grosar, Janez Barle, Georg Mohr, Leon Gostiša, Bogdan Podlesnik in Marko Tratar so delili 17. do 19. mesto, Gostiša pa je bil drugi najboljši igralec olimpijade na četrti deski in za ta dosežek dobil srebrno kolajno." Omeni še znački šahovske zveze Irana in Iraka. "Prvo sem dobil leta 1979 ali 1980, še preden je Homeini zaradi verskih in političnih razlogov prepovedal igranje šaha v tej državi, drugo pa leta 2002 na olimpijadi na Bledu, kjer sem sodil, podaril mi jo je kapetan iraške reprezentance," razloži Vadlja.
Kljub temu da so v vitrini, se na nekaterih značkah vendarle pozna zob časa. "Vitrina je zastekljena, prah težko ali redko uhaja vanjo, jo pa tu in tam odprem, ko opazim, da je katera od značk oksidirala, malo jo pološčim z zobno pasto in nadloga je mimo," pove, na vprašanje, kolikšna je denarna vrednost zbirke, pa se le nasmehe. "Ne vem in me tudi ne zanima. Je neprecenljiva, ne bi je prodal za nobeno ceno. Značke sem zbiral in jih še zbiram z ljubeznijo, tudi ta nima cene," pove odločno.