Simona Dijak
Mariborska urarka Milena Lalić, ki je svojo obrt začela maja leta 1969, pri svojih 72-letih s prefinjenim občutkom za ročna dela še vedno pomembno prispeva k obrti urarstva v Slovenski ulici, kjer smo jo tudi obiskali. Z veseljem se pogovarja o vsem mogočem in se s strastjo spominja svojih začetkov, ki sežejo v njena rosna leta. Letos torej praznuje 50 let, odkar je postala članica Območne obrtno-podjetniške zbornice Maribor, ki je tudi letos v sredini decembra podelila priznanja jubilantom, obrtnikom, ki so že desetletja člani zbornice in pomembno prispevajo k promociji obrtništva v našem okolju. Med prejemniki priznanj je bila torej tudi ta mariborska urarka.
Urarstvo je stil življenja
Lalićeva, ki se je med drugim izpopolnjevala v tujini, pravi, da je biti urar nekaj posebnega. "To je del tvojega življenja, vsakdana. Če si urar in če si iz urarske družine Kokot, kot sem jaz, si s časom še posebej povezan, čas čutiš na svojstven način. Moja mama, najstarejša slovenska urarka v tistem času, in oče sta me že v rosnih letih pripravila na ta poklic. Delavnico sta imela pri kolodvoru. V delavnici odraščaš, spoznavaš ljudi, stranke, delo, kreiraš svoj stil življenja, že kot otrok pomagaš pri popravilih ur, že takrat razviješ spoštovanje do tega poklica," pravi sogovornica, ki je s prvo delavnico samostojno začela na Teznem. Še zdaj je nastanjena tam, a počasi delavnico prazni, pri čemer čuti nekaj bolečine. "Pol stoletja preživeti v tistem okolju, s tistimi ljudmi, je bil lep čas in žalostno je, da se tudi to mora končati. Ampak prav to je čas, vsega je enkrat konec," pravi sogovornica.
Poklic urarja ne bo izumrl, meni izkušena urarka
Tudi cenena ura je lahko neprecenljiva
Med posameznimi lokacijami, kjer je prodajala ure, je opažala tudi zanimive razlike. "Včasih se kakšen model ure pri kolodvoru sploh ni prodajal, ko pa sem ga prinesla v Slovensko ulico, je šel za med. Včasih so se ure dobile za vsako večjo priložnost. Za diplome, darilo, spomin … Če uro damo popraviti, to pomeni, da imamo vzpostavljen nekakšen odnos do tega, jo cenimo in spoštujemo tistega, ki nam jo je podaril. Ni važno, ali gre za poceni ali drago uro. Ura je lahko cenena, ampak ima hkrati za nekoga neprecenljivo vrednost," razlaga in ponazori s primerom. "Ko je vnuk izgubil dedka, mu je dedkova ura predstavljala živ spomin nanj, zato jo je prinesel v popravilo. To je dober primer, kako je lahko stara stvar za nekoga neprecenljiva."
Ura je izredno kompleksna stvar, še pravi. "Mehanizem ure je sestavljen iz veliko koščkov. In v tem prazničnem času me ta sistem delovanja ure še bolj spominja na najbolj pomembno stvar v življenju - na družino. Zato mi je ura tako blizu. In tako fascinantna je, sestavljena iz toliko različnih elementov, pa vseeno deluje. Vsak člen v uri je drugačen, se opravlja po svoje, kot je drugačen član družine, pa vendar lahko usklajeno deluje, kot bi morala družina," nadaljuje in dodaja, da je izredno hvaležna za pomoč družine in tudi moža v vsej svoji karieri.
Biti urarka je zanjo poseben poklic, ker s tem, ko popraviš uro, imaš občutek, da lahko popraviš marsikaj v življenju. "Tako kot oživiš uro, lahko življenje povrneš tudi marsikateri stvari ali vrednoti, ki ti je pomembna, predvsem pa daje drugačen pogled in upanje tudi na našo širšo družbo. Lahko bi bili bolj povezani preko naše različnosti. Drugačna pričakovanja, čustva, pogledi na življenje bi lahko predstavljali prednost in možnost večjega povezovanja," še pove. Misli, da je ključ v usklajenosti členov, ne toliko v tem, kako podobni smo si ljudje med seboj. Tudi različni členi oziroma ljudje lahko delujejo popolnoma usklajeno, je prepričana.
