(MB-TEDEN) Iz previdnosti v kolektivno paniko

Poznam občutek, ko ti od strahu zaledeni kri v žilah. Ko ti komaj najstniški otrok pove, da ga je na poti ustavil neznanec, ga ogovoril in mu ponujal bonbone, če gre k njemu v stanovanje. Bilo je skoraj desetletje nazaj, a občutki so še zmeraj isti. Na komaj izdavljeno vprašanje, kaj je storil, pa je otrok brez zadržkov, brez znaka, da ga je bilo strah, izstrelil: "Pozdravil sem, se zahvalil, a dejal, da ne grem. In nadaljeval pot." Še danes nihče ne ve, kaj se je v resnici zgodilo, kdo je ogovoril otroka in s kakšnimi nameni, a navodila, kako ravnati, ko se kaj podobnega zgodi, so očitno zalegla.

V minulih tednih so otroci, starši in učitelji predvsem na severovzhodnem delu države soočeni s poplavo informacij o sumljivih neznancih, ki otroke s slaščicami v rokah vabijo v kombije. Policisti prejemajo prijave, ravnatelji pišejo staršem in na spletnih straneh šole, otroci se pogovarjajo med seboj. "Ker se je to zgodilo, nekoga so ugrabili," najmlajši otrok razlaga z najstniško prepričljivostjo. Na vprašujoč pogled pa odgovori: "Je res, kar nekaj otrok je to videlo." Prepričevanje, da to ne drži, saj je policija jasno povedala, da ugrabitve, v kateri bi neznanci otroka na tak način zvabili v vozilo, že desetletja ni obravnavala, ne zaleže, zato sledi zgolj ponavljanje že mnogokrat namenjenih navodil, kako se obnašati ob neznancih.

Vsake toliko časa poplava tovrstnih prijav, ki so se za zdaj, k sreči, izkazale za neresnične, preplavi državo. Socialna omrežja so idealno prizorišče za širjenje strahu, kateremu podlegamo ne le starši, ampak tudi šolski delavci. Kajti opozorila, ki jih od ravnateljev dobivajo starši in ki dogodek opišejo kot resničen brez kančka dvoma, se po enem primeru širijo kot požar.

Britanski šolnik, pisec in strokovnjak za odraščanje Tim Gill je v svoji knjigi Brez strahu: odraščanje v riziku nenaklonjeni družbi zapisal, da stopnja skrbi, ki jo starši namenimo otrokom, večinoma ne odraža dejanske stopnje tveganja. Danes hodi samostojno v šolo eden od desetih otrok, leta 1971 jih je hodilo osem od desetih. V enem od svojih naslednjih del z zemljevidom prikazuje skozi štiri generacije, kako se krči prostor svobodnega gibanja osemletnika. Če je leta 1919 osemletnik lahko odšel skoraj ne le deset kilometrov daleč, ampak celo sam na ribolov, je leta 1950 smel le še poldrugi kilometer daleč v gozd. Leta 1979 je bilo osemletniku dovoljeno najdlje slab kilometer daleč na kopališče, danes le še do konca ulice ali slabih 250 metrov proč od hiše. Vse zaradi strahu pred takšnimi in drugačnimi nevarnostmi.

Otroci danes ne živijo v pretirano bolj nevarnem svetu, kot so tisti pred desetletji. In kadar so žrtve kaznivih dejanj, so za ta v manjšini odgovorni neznanci, v večini pa sorodniki ali ljudje, ki jih poznajo. Zatorej je na odraslih, da ob nepreverjenih informacij o takšnih in drugačnih nevarnostih ne reagiramo zgolj čustveno, temveč tudi racionalno. Če v otroke vnesemo strah, da se je treba bati vsakogar, prestopimo korak iz polja previdnosti v polje kolektivne panike. In otroci bodo videli nevarnost tudi tam, kjer je ni.