(MB-TEDEN) Javno-zasebni glavobol

Zakaj se javno-zasebna partnerstva v Mariboru običajno razvijejo v javni glavobol? V primeru osrednje tržnice na Vodnikovem trgu sicer težko govorimo o kakšnem dobro premišljenem ali strateškem partnerstvu, saj je Inversio gradnje lastništvo trgovinskih prostorov, mlečno-mesnega paviljona in podzemne garaže pridobil v verižnem preprodajanju stavbne pravice po propadu Konstruktorja, ki je tržnico zgradil. Lastnica kranjskega podjetja Simona Lebar ima stavbno pravico do leta 2056, občina ima v lasti zeleni plato in zgornjo ploščad.

Deljeno lastništvo je bilo izvir številnih težav, po ultimatu in sodni odpovedi najemne pogodbe leta 2018 se je župan Arsenovič odločil, da bo nesrečno zgodbo presekal z odkupom celotnega tržničnega kompleksa. Z Lebarjevo je že podpisal predpogodbo za 2,5 milijona evrov, nakar ... si je zasebni partner premislil, javni pa je dobil migreno. Primer je pristal na sodišču, postopek še traja, najemna pogodba v paviljonu se bo 1. februarja iztekla, dogovor o podaljšanju ni bil mogoč. Občina bo na Vodnikovem trgu namestila začasne prodajne prostore, do konca oktobra pa bo prenovila južni del hiše na Koroški cesti na prehodu do Vojašniškega trga. In kaj bo po novem v paviljonu? Kdo bi vedel, lastnica osrednjega prostora na javni tržnici se že nekaj let ne odziva na vprašanja medijev.

S sodno poravnavo med občino in DUTB je lani zabolelo še eno preteklo sodelovanje z zasebnim podjetjem. Po stečaju koncesionarja Športnega centra Pohorje je morala mariborska občina za pohorske žičnice in gondolo plačati 6 milijonov evrov, občinsko podjetje Marprom pa še 1,4 milijona za žičniške naprave na Areškem Pohorju. Ob tem pa si je javni partner lahko celo oddahnil, saj je po dolgotrajnih sodnih bitkah kazalo, da bo morala občina plačati kar 13 milijonov evrov.

Kako se bo končala ločitev z družbo Aquasystems, ki je v najbolj znanem in razvpitem javno-zasebnem partnerstvu zgradila centralno čistilno napravo, lahko še zgolj ugibamo, jasno pa je že, da je Maribor objekt pošteno preplačal. Pa še dobri dve leti sta do izteka koncesijske pogodbe. Na občini že razmišljajo, da bi upravljanje čistilne naprave v letu 2024 prenesli na Mariborski vodovod, a je ta politična odločitev v bistvu stvar naslednjega mandata. V izogib morebitnim glavobolom jo velja sprejeti hladnih glav, v kalkulacijah je treba upoštevati, da zasebni partner svoje delo opravlja kakovostno, motiviran za nadaljnje sodelovanje pa je pripravljen precej znižati ceno in prevzeti tudi ravnanje z odpadnim blatom.

Zakaj bi torej Maribor rinil v nova partnerstva, kot načrtuje še letos za gradnjo garažne hiše pod pomožnim igriščem v Ljudskem vrtu? Preprosto, ker nima 50 milijonov evrov v proračunu, kreditnem potencialu ali na kakšnem evropskem razpisu za projekt, ki je ob pomanjkanju parkirišč in strategiji zapiranja mestnega središča za promet še kako pomemben. Zagotavljajo pa na občini, da so tudi zaradi vseh preteklih slabih izkušenj tveganja tokrat minimalna. A da se tudi ta investicija ne bi razvila v javni glavobol, ne bo nič narobe, če si še enkrat preberemo včerajšnjega Florijana: Problem javno-zasebnih partnerstev v Mariboru je, da je ob sklenitvi pogodbe javni partner običajno zaljubljen do ušes.