(MB-TEDEN) Svoboda 6, KUL 0

Tudi v Mariboru ni dvoma, kdo je veliki zmagovalec državnozborskih volitev. Gibanje Svoboda (GS) je prepričljivo zmagalo v vseh sedmih mariborskih okrajih, tudi v trojki, tradicionalni trdnjavi desnih strank, ki obsega naselja Brezje, Melje, Malečnik, Dogoše ... in občino Duplek. Tam so se med sabo udarili najmočnejši desni kandidati, poslanec SDS Dejan Kaloh, državni sekretar iz Povežimo Slovenijo Franc Kangler ter predsednik mariborske NSi Bernard Memon, a slavila je politična novinka, predstavnica GS Leonida Polajnar. Zaradi manjše prednosti kot v drugih okrajih se sicer prav Polajnarjeva kot edina iz Golobove stranke v Mariboru ni uvrstila v parlament.

Maribor bo torej v novem mandatu državnega zbora zastopalo šest poslancev. Ene stranke - GS. Takšnega uspeha v tem mestu ni dosegel še nihče: ob podobno prepričljivi zmagi Mira Cerarja leta 2014 je SMC iz Maribora dobila pet poslancev, dva sta bila izvoljena še iz drugih strank. Ob letošnjem prvem prazniku demokracije od treh pa je po Svobodi dolga lista poražencev. SDS je ob boleči izgubi oblasti v 7. volilni enoti vendarle prepričala največ volivcev doslej (34.942 proti 26.071 leta 2018), pri čemer velja poudariti, da je bila tudi udeležba precej višja kot na prejšnjih državnozborskih volitvah. A množični odziv volivcev ni prav nič koristil strankam KUL - vse štiri so v mariborski volilni enoti poslabšale rezultat v primerjavi z letom 2018, več glasov kot LMŠ in SAB je zbrala celo anticepilska Resni.ca. Razlogov za nezaupnico je več. Od zunanjih, kot je že dobro znano prelivanje glasov k novemu obrazu levega pola, ki bo premagal Janšo, do notranjih, ki ponujajo strankam tudi priložnost za kritično samorefleksijo.

Splošna slaba ocena dela dosedanjih poslancev KUL ni najbolj pravična, Maribor je imel v Francu Trčku, Lidiji Divjak Mirnik, Andreju Rajhu ... v državnem zboru aktivne predstavnike, ki so bili v drugem delu mandata resda v opoziciji. Večjo pozornost bi veljalo nameniti drugim vprašanjem: zakaj se nadaljuje prosti pad Socialnih demokratov, nekoč najmočnejše politične sile v mestu, in zakaj v mestu z močno delavsko tradicijo ne uspeva stranka delavstva Levica? "Treba si je priznati, da niso bili delavci tisti, ki so se oddaljili od sindikatov in Levice. Temveč so sindikati in Levica tisti, ki so se oddaljili od delavcev," je najboljši odgovor na drugo vprašanje v Večerovih Pogledih že podal Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. Podobno bi lahko dejali za SD: premalo je organizirati vsebinske okrogle mize, predstavljati svoje rešitve ob perečih temah, na terenu nagovarjati volivce, spodbujati aktivacijo ... zgolj v predvolilnem času. Če bodo še naprej odtujeni v političnem mehurčku, se bodo nekega dne samo razblinili. Prvi korak je priznanje, da imajo problem.

Časa za evforijo ali malodušje je v bistvu izjemno malo, lokalne volitve so oddaljene manj kot sedem mesecev. Če bo dozorelo spoznanje, da je Maribor premajhno mesto za 17 županskih kandidatov, in se bodo stranke smiselno povezale, bo imel Saša Arsenovič bistveno močnejšo konkurenco kot leta 2018.