Presenetljiva poteza mariborskega župana Saše Arsenoviča, da odločanje o spremembi statuta občine, ki bi mu omogočila imenovanje še četrtega podžupana, potem ko mu je to pred dvema tednoma spodletelo na redni seji, da kar na dopisno sejo mestnega sveta, je naletela na mino. Učno uro demokracije so županu tokrat odčitali kar nekateri koalicijski partnerji, ki so dali jasno vedeti, da pri uresničevanju želja oziroma koalicijskih obljub vendarle obstajajo meje. Da se demokratičnih standardov ne držimo samo, ko nam ti ustrezajo, ko ne, pa jih preprosto zaobidemo.
Dejstvo je namreč, da imenovanje četrtega podžupana ni ne izjemna ne nujna okoliščina. Še manj pa je, ne glede na to, za kakšen popravek gre, sprememba statuta zadeva manjšega pomena. Gre vendarle za temeljni akt občine. Če se lahko o njegovih spremembah odloča nekako mimogrede, po e-pošti, potem rednih sej in razprav mestnega sveta o drugih, "nižjih" aktih sploh ne potrebujemo. Res je, da odločanja o spremembi statuta nič izrecno ne prepoveduje, kot je bilo tudi uradno stališče mestne uprave, a intenca zakonodajalca, ki je za spremembo statuta predpisal strožjo, dvotretjinsko večino, zanesljivo ni bila slučajna. Lahkotnost spreminjanja temeljnih aktov, ne le ustave, tudi lokalnih skupnosti, za dnevnopolitične potrebe lahko ima namreč precej bolj daljnosežne posledice. Zato je misel o tresoči se roki še kako na mestu.
Da se demokratičnih standardov ne držimo samo, ko nam ti ustrezajo, ko ne, pa jih preprosto zaobidemo