Zmago Gomzi
Že nekaj let opozarja na nadarjenost v dveh borilnih veščinah - tekvondoju sloga ITF in kikboksu -, ki jo kot tekmovalec mariborskega kluba borilnih veščin Proficio Hwarang, v katerem je prvi mož as borilnih veščin Tomaž Barada, potrjuje na tekmovanjih doma in v tujini. Tekmovalno pot je začel kot dvanajstletnik, nadaljeval med kadeti, sedaj je med mladinci. S tekmovanj, tudi mednarodnih, se je vračal z vidnimi dosežki, kolajnami.
Tekvondo in kikboks nista športa, polna poškodb
Znajo ceniti dosežke
Po vrnitvi iz Sarajeva so doživeli prisrčen sprejem v prostorih kluba, za Žigo je pozneje sprejem pripravil tudi miklavški župan Egon Repnik s sodelavci, saj fant s starši živi v Skokah. "Vesel sem, ko vidim, da tudi drugi znajo ceniti naše dosežke, ki jih nismo dosegli čez noč, ampak so sad trdega dela in odrekanj. Upam, da bo podobnih sprejemov še več," je dejal 16-letnik, dijak drugega letnika športnega razreda Srednje ekonomske šole in gimnazije v Mariboru. "Tudi sošolci so bili veseli mojega uspeha, čeprav se s tem nisem postavljal, sem namreč bolj tihe narave," doda. Zadovoljen je, da mu uspe uskladiti šolske in športne obveznosti. "Za zdaj mi gre dobro, čeprav večkrat izostanem zaradi tekmovanj. S profesorji najdem skupni jezik, da premostimo težave, trudim se, da sproti in čim bolje izpolnim obveznosti."
Po tekvondoju nogomet, nato spet tekvondo
S tekvondojem in kikboksom se je prvič srečal, ko je bil star pet let. "Oče Igor in mama Bernarda sta me peljala v mariborski klub, kjer sem se učil temeljnih prvin tekvondoja. V osnovni šoli me je sicer premamil nogomet. Toda ko sem dobil vnetje pet, sem ga moral opustiti, in ker nisem vedel, kaj naj počnem v prostem času, sta me starša peljala v ŠC Barada in tako se je začelo. Najprej sem treniral le tekvondo, nato pa sem se ogrel še za kikboks, saj imata borilni veščini veliko skupnega," je začetke v teh športih opisal Žiga.
In kmalu je spoznal, da tekvondo in kikboks zanj ne bosta le rekreacija. Zlezla sta mu pod kožo in še bolj vztrajno je hodil na treninge in vpijal znanje trenerjev Tomaža Barade, Aleša Zemljiča in Gregorja Stračaneka, mojstrov borilnih veščin. "So najbolj zaslužni za moj športni razvoj, name prenašajo znanje in bogate izkušnje, ki so jih pridobili na tekmovanjih doma in v tujini. Ob njihovi pomoči skušam do potankosti osvojiti taktične in tehnične prvine tekvondoja in kikboksa, tudi pasti, ki se jim moram ogniti, če želim biti uspešen. Treniram običajno po petkrat na teden po dve uri ali več, dvakrat pa še v Fit tovarni, kjer za to, da je moja telesna pripravljenost na ustrezni ravni, skrbi Andrej Rantaša," pojasni srednješolec. Brez podpore staršev seveda ne bi šlo. "Zadovoljni so, da sem izbral ta dinamični šport, da v njem uživam in si zapolnjujem prosti čas. Marsikdo je, ko beseda nanese na tekvondo ali kikboks, prepričan, da gre za grob in nevaren šport, poln poškodb. Toda v štirih letih, kar tekmujem, še nisem bil resneje poškodovan, buške in modrice pa so stalnica vseh borilnih športov, vendar hitro izginejo," poudari.
Malo prostega časa
Prosti čas, ki ga sicer ni veliko, preživlja v družbi dekleta Tyre, hčerke nekdanjih svetovnih prvakov v tekvondoju in kikboksu, Tomaža in Biance Barada. Leto mlajša Tyra je prav tako sijajna tekmovalka v obeh panogah. "Kolajne osvaja na najpomembnejših tekmovanjih po svetu. Tudi trenirava velikokrat skupaj, na tekmovanjih se bodriva ali tolaživa," še pravi Žiga, ki želi, da bi postal vrhunski borec in da bi tudi po končani tekmovalni poti ostal v športu. "Želim si, da bi se približal dosežkom vzornika Tomaža Barade, o čemer pa ne upam razmišljati preveč na glas. Volje do dela in želje mi ne manjka, čas pa bo pokazal, kje so moje meje. Seveda pa si želim dokončati tudi šolanje in si pridobiti poklic ekonomskega tehnika, potem pa bomo videli, kako naprej z izobraževanjem," še razmišlja mladi športnik.
