Leta 2016? Stodvajsetkrat. Leta 2017? Dvestokrat. Okroglo. Leta 2018? Stotriinosemdesetkrat. Letos pa že skoraj vsak dan. Pa saj, govorim iz osebnih izkušenj, kmalu sploh ne gre za cifre. Pomaga pa. Je v človeški naravi ali kaj. Najprej šteješ: kolikokrat si šel. Nato večkrat pomisliš, odštevaš, kolikokrat nisi šel. In potem sploh več ne misliš. Greš. Po razgled. Po odklop. Po zrak. Karkoli. Vsak razlog je dober. Od hujšanja do luftanja. Greš. Na Piramido. Prejšnji teden sem denimo naletel na starejši par, ki je, držeč se za roke, naredil tri kroge okoli kapelice. Prav vsakič sta tudi pocukala za vrvico in pozvonila. Potem so tu gospodje s svojimi zvestimi psi. Če greste dovoljkrat, se bo zdelo, da vas tudi oni že poznajo.
Ritualov na poti tja gor ne manjka
