Barbara Bradač
Malo je Mariborčanov, ki ne bi vedeli, kje v mestu je Dželoza Bar. To ni pajzl, so si enotni današnji gostje, ki so ga začeli obiskovati po večini že pred leti. Tudi včasih ni bil, pravijo. Kaj pa je potem? Lokal ni, kavarna tudi ne, bife ali bar bo pravšnja oznaka.
Lokal sta v enem veselem popoldnevu poimenovala kar naključna gosta in to še pred uradnim odprtjem. Ime Ob parku je uradno prvotno ime, zapisano v listinah, a se tega bara nikoli ni prijelo. Vedno je in bo Dželoza, ki je eden od redkih bifejev, ki ga spremlja isto ime od prvega dne in po 50 letih še vedno sprejema goste. Danes se imenuje Dželoza, bar ob parku.
Ker je Vladeka razganjala ljubosumnost
Dželoza je začela delovati leta 1969. Septembra neuradno, oktobra pa že uradno. Za ime so zaslužni gostje. Darko Orel, ki ga vsi poznajo po vzdevku Korl, se spominja dogodivščine, kako sta s prijateljem Vladom z vzdevkom Šibica takrat malo v rožicah prikolovratila v lokal, kjer ju je prijazno osebje tudi postreglo. "Čisto po naključju sva videla ta bar. Barvali so še in čistili. Lepo smo se nasmejali drug drugemu in so nama dovolili, da sva sedla k šanku in še nekaj spila. Vladeka je razganjala ljubosumnost, kajti deklica njegovih sanj ga je zapustila. Sva se pogovarjala, utapljala žalost in beseda je nanesla, da se po italijansko ljubosumju reče gelosia," pripoveduje Orel.
Naslednjega dne sta o dogodivščini pripovedovala prijateljem in v spomin na te dogodke je klapa krstila bife za "gelosia" in prijela se je slovenska izpeljanka. Anekdota je zapisana in ovekovečena tudi v lokalu.
Včasih kuhani in pečeni v tem bifeju
V Dželozi se je zbirala pisana množica. To je bil domicil Kulturno-umetniškega društva (KUD) Študent, folkloristov in pevcev, svoj prostor so imeli dijaki, predvsem vozači, in profesorji, bili so tudi mladi iz Glasbene šole Maribor, ki so tukaj večkrat kaj zaigrali in zapeli. Dželoza je bila zbirališče slikarjev, kiparjev, gledališčnikov, manjkalo ni novinarjev, policistov, inšpektorjev, pa iz konjeniškega kluba ... "V bistvu je bil to bolj boemski lokal. Še pred vojsko sem hodil sem in potem še nekaj let kasneje, a ko se oženiš, ne moreš več toliko po gostilnah hoditi, ampak dobra družba je tukaj vedno bila, takšne prave klape," je povedal Branko Battisti, ki smo ga srečali v Dželozi. "Včasih smo bili kuhani in pečeni tukaj, ampak nikoli se nismo stepli, le bolj glasni smo včasih bili," se je spominjal Battisti, ki še občasno zavije v ta bar. Drugi časi so bili kot danes, pa prizna Orel. "Ni bilo egoizma. Vsi smo imeli samo drobiž, ni bilo važno, kdo je imel koliko, skupaj smo dali na mizo in smo skupaj pili. Tudi če si sam zavil sem, si potem vedno nekoga srečal," se spominja.
"Ko se oženiš, ne moreš več toliko po gostilnah hoditi, ampak dobra družba je tukaj vedno bila"
Kavo so pili le policisti. Z dodatkom vinjaka
Tako kot včasih tudi danes najpogosteje tečeta po grlu špricer in pivo. Kava manj v tem lokalu. "Včasih nismo nobene kave pili. Le policisti so jo pili zjutraj, ko so bile izmene, z dodatkom rubinčka," še izda Orel. Rubinčka? Ja, vinjaka. Drugače pa so naročali kar komplet. Liter vina in liter mineralne vode. Tudi nepozabna nova leta so praznovali v tem majhnem bifeju, ko se je zbralo tudi po 200 gostov. In tukaj se je rodil tudi Dželoza band. "Tukaj, v tem kotu sem sedel. Pili smo in tuhtali, kakšno ime naj si damo, saj smo želeli igrati na Ezl eku. Pa sem na koncu rekel, te pa bodimo Dželoza band in smo to postali," pripoveduje Branko Battisti, ki je igral šlagerje s Sašem Košinom in Zlatko Kores.
