Sedim v lokalu. Mize so tesno ena ob drugi, tako da hočeš ali nočeš poslušaš pogovor pri sosednji, in ta je bil buren in glasen. "Kaj si domišlja župan, hoče imeti še en lokal, sedaj bo preko občine kupil še tri ribnike, kaj nima že dovolj ..." In tako v tej maniri še naprej.
Za hipec tudi mene zgrabi ogorčenje. Kaj je sedaj to? Kaj kupuje župan zase preko občine? Že me ponese v zgodbo ogorčenja, jeze in zdrava pamet odpove. Zapadem v populizem sosednje mize. A le za hipec. Ulica še nikoli ni bila verodostojni informator, saj vem, kako je z njo. Marica si zvije doma gleženj, to pove sosedi, a druga temu prida, da si je gotovo zlomila kolk, tretji ali tretja, da ima osteoporozo. Tako se zgodba nadgrajuje, da je Marica na koncu v zgodbi nepokretna.
Nekdo nekaj lansira in vsak naslednji nekaj doda in zgodba gre svojo pot, prava informacija in dejstva pa se izgubijo.
Doma po internetu preberem vse informacije, ki jih je občina podala v tej zadevi, in, glej ga, zlomka, ulice. Župan sam ničesar ne kupuje. Tudi verjetno ni tako neumen, to dokazujejo njegove dosedanje poslovne poteze, da bi na tako prozoren način želel dobiti gostilno Pri treh ribnikih. Če bi pa jo že želel kupiti, bi jo lahko kupil na transparenten način. Mimogrede, kupnina ni tako visoka, da se ne bi mogla sama odplačevati z dobrimi poslovnimi potezami in programom.
Dobiček občine je v zadovoljstvu občanov. To zadovoljstvo se meri tudi s tem, kako je mesto urejeno in koliko zna čuvati in ohranjati vitalne dele identitete tega mesta. Tak vitalni del in identiteta tega mesta pa je tudi gostilna Pri treh ribnikih ali, kot ji pravimo, Pri Kličku.
Z velikim zadovoljstvom sem sprejela namero občine, da ne prepusti te gostilne, da se zaveda, kaj pomeni za celovito podobo Mestnega parka v povezavi s Piramido. S tem objektom je treba vsebinsko in arhitekturno izredno skrbno ravnati. Prepuščanje prostemu trgu pa tega ne zagotavlja. Zavod za kulturno dediščino lahko omeji posege v arhitekturo, ne more pa poseči v premične zadeve in vsebino. Tako ne more zahtevati, da so mize in stoli leseni, če lastnik nabavi plastične, če namesto pravih rož postavi plastične palme, če v sedaj urejeno okolico postavi samokolnice in v njih lončke s pelargonijami (tak primer je bil, ali je še, ne vem, samokolnica z rožami na vrhu Gosposke ulice).
Gostilna Pri treh ribnikih je sestavni del Mestnega parka, ta pa je zaščiten kot naravna in kulturna dediščina mesta. Če želi občina park, ta kulturni in naravni biser, ohraniti, mora posedovati tudi gostilno Pri treh ribnikih.
Tudi če bo občina v prihodnje z javnim razpisom dala to gostilno v najem, bo postavila vse arhitekturne in vsebinske zahteve. Takrat naj te zahteve na veliko natisne na plakat in ga izobesi na notranja vrata gostišča, da bomo občani lahko nadzorovali, ali se uresničuje vizija vsebine in arhitekture tega bisera.
Nisem se pustila zapeljati populizmu, natolcevanju, zlobi in nevoščljivosti, a moram priznati, da sem temu prvi hip ob poslušanju pogovora pri sosedni mizi skoraj podlegla. Tako kot sem prvi hip "odprla usta", ko so župana vprašali, ali dela to zase, in je odgovoril, da tudi. A v nadaljevanju je rekel: "Da, tudi jaz živim v tem mestu, želim, da je lepo in da se v njem prijetno živi." Vidite, če bi odrezali izjavo samo pri da ali jo iztrgali iz konteksta cele izjave, bi po mestu zaokrožila informacija, da on to dela zase.
Mesto in njeni prebivalci pa smo dolžni gledati občinski oblasti pod prste. In če bomo zaslutili, da jih imajo v marmeladi, naj nas ne bo strah, da se javno oglasimo in s pravnimi in političnimi sredstvi preprečimo vsako "lizanje marmelade". Ne dovolimo si, da nas vodita nepotrebna in neutemeljena nevoščljivost, politično nagajanje in zlobno obrekovanje. Vodi naj nas želja po mestu, v katerem bomo srečni in nanj ponosni.
Mag. Magdalena Medved Maribor
