(POGLED) Ni denarja za vzdrževanje mariborskega občinskega premoženja

Večer je objavil nazorne fotografije razpadajočega Uniona. Nad njimi dramatičen naslov: Union: Beda za lepo opleskanimi stenami. V Narodnem domu, ki upravlja Unionsko dvorano, opozarjajo, da ustanovitelj ne zagotavlja sredstev za nujno potrebna vzdrževalna dela. V 214 strani dolgem letnem poročilu se da najti precej opozoril o tem nad in pod črto. Financiranje sanacije s strani Mestnem občine Maribor (MOM) naj bi bilo izvedeno na osnovi tripartitne pogodbe med MOM, izbranim izvajalcem ter Narodnim domom Maribor (kot upravljavcem objekta), vendar v nadaljevanju piše, da Narodni dom nima nobenih informacij, ali se bodo vzdrževalna dela, ki so jih predlagali, izvajala morda v letu 2020 oziroma bližnji prihodnosti kljub zelo obširnim in nujnim potrebam po investicijah in investicijskem vzdrževanju. Baje so na občino tudi telefonirali v zvezi s tem. Na žalost neuspešno.
Pred več kot šestimi leti smo brali podobne časopisne naslove, ko so zaradi ugrezanja školjke bazena zaprli 25-metrski bazen v Pristanu. Gradbena inšpekcija je ocenila, da je bazen dotrajan. Sanacija se vleče kot zgodba o jari kači, odprtje bazena je bilo že nekajkrat preloženo. Zaprto je še danes. Ob zaključku predlanske poletne kopalne sezone na Mariborskem otoku je takratni direktor Športnih objektov Maribor na veliko opozarjal, da je, realno gledano, tudi sanacija Otoka nujna že v naslednjem letu ali dveh, enako velja za dvorano Tabor, za katero naj bi bil rok za sanacijo že včeraj. Baje bi bilo "treba najti voljo in sredstva, česar se zavedajo, a upajo, da bo politika kmalu našla oboje".
Športni objekti Maribor kot upravljavec kopališča se sicer že vse od ustanovitve leta 2008, ko je zavod nastal z združitvijo zavoda Dvorana Tabor in Športnega centra Maribor, spopadajo s finančnimi težavami. Že v avgustu 2018 je mestni svet prvič obravnaval sanacijski načrt za krpanje 365 tisoč evrov velike finančne luknje. Novembra lani je MOM na podlagi revizije poslovanja ugotovila, da so Športni objekti Maribor hud bolnik. Dolg narašča (govori se o 1,2 milijona evrov), način poslovanja je finančno nevzdržen, vodenje investicij je napačno in škodljivo. Lani je bil imenovan novi direktor. Danes beremo, da so mu zaposleni že izrekli nezaupnico.

Pa kaj pri bogu se dogaja?

Očitno na vseh koncih zmanjkuje denarja za vzdrževanje občinskega premoženja ne glede na to, kdo ga upravlja. Javni zavodi (ali podjetja), ki upravljajo občinsko premoženje (na primer Narodni dom ali Športni objekti Maribor), zmorejo zagotoviti le denar za plače zaposlenih in direktne stroške poslovanja (energija, storitve, materialni stroški in drugo), za vse drugo (vzdrževanje, investicije), pa denarja zmanjka. In če se to dogaja dolgo časa, začnejo objekti, oprema in druga sredstva fizično propadati. Ta fenomen ni nekaj skrivnostnega. Vsak ga pozna. Če nepremičnin ne vzdržuješ - propadajo.
V financah poznamo pojme, kot so osnovna sredstva, amortizacija, doba koristnosti in tako dalje. Z njimi se srečamo, ko želimo ugotoviti, koliko nas izvajanje neke dejavnosti stane, saj moramo običajno na neki način stroške izvajanja teh dejavnosti pokriti. Nekdo jih mora. Zato v trenutku, ko oblikujemo ceno nekega proizvoda ali storitve, izračunamo ne samo, koliko nas bodo stale plače, surovine in elektrika, ampak ocenimo, koliko nas bo stalo tudi vzdrževanje naprav in stavb, v katerih delamo, da jih bomo lahko ohranjali v funkciji celotno predvideno življenjsko dobo. Prav tako moramo predvideti nabavo novih sredstev, ko bodo obstoječa ekonomsko ali tehnološko zastarala. To se izrazi skozi strošek amortizacije, ki ga moramo vključiti v prodajno ceno ter na ta način zagotoviti finančna sredstva za vse to. Če teh sredstev kasneje ne porabimo namensko za vzdrževanje in investicije, temveč gredo recimo za plače, si žagamo vejo, na kateri sedimo. Enako problematično je tudi, če amortizacije sploh ne obračunamo ali pa jo obračunamo in je ne vključimo v prodajno ceno. V vsakem primeru denarja za investicije in vzdrževanje ne bo. Razen če ga ne da lastnik, občina, država, ustanovitelj - kdorkoli pač. Temu rečeno notranje zadolževanje. Nekdo, ki tako posluje, si ne sposoja denarja pri bankah, ampak kar pri samem sebi, saj se vrednost premoženja manjša, denar, ki bi moral biti namenjen vzdrževanju vrednosti tega premoženja, pa se porablja za druge namene.

Županstvo ima idejo...

Naj to ponazorim s primerom bazena, katerega gradnja stane deset milijonov evrov in za katerega ocenjujemo življenjsko dobo 30 let. Odločimo se torej za 3,33-odstotno letno amortizacijsko stopnjo ali strošek amortizacije 333 tisoč evrov letno, ki ga moramo vključiti v ceno vstopnice. Če na primer ocenjujemo, da bomo prodali sto tisoč vstopnic, moramo v vsako vstopnico vgraditi 3,33 evra tega stroška plus seveda vse druge stroške poslovanja (plače, ogrevanje, voda …). Če je vseh teh še za recimo 500 tisoč evrov, bo vsaka vstopnica v povprečju stala 8,33 evra. Preveč? Ne vem. Vem samo, da bo na ta način bazen dobro vzdrževan posloval še nadaljnjih 30 let. Če tega ne naredimo tako in stroškov amortizacije ne zaračunamo, bomo sicer imeli nižje cene vstopnic, vendar nas bo slabo vzdrževanje dolgoročno stalo še več in bo ta denar, ko bo kaj hudo narobe, moral priskrbeti ustanovitelj - občina, najverjetneje iz proračuna. Kako to gre, lahko opazujemo na primeru Pristana, ko se sanacija srednjega bazena vleče že šesto leto, pa tudi na aktualnem primeru dvorane Union. Ta sicer še ni zaprta, vendar je na dobri poti tja. V letu 2018 jim je uspelo za vzdrževanje nameniti celih 19.800 evrov, kar pri stavbah častitljive starosti res ni nek denar in predstavlja 0,2 odstotka njihove knjigovodske vrednosti. Naj spomnim, da Narodni dom poleg stavbe v Ulici kneza Koclja 9 upravlja še objekte Karantena, Vodni stolp, Sodni stolp, Union in Vetrinjski dvor. Skupna knjigovodska vrednost vseh teh nepremičnin je 9,5 milijona evrov. Tržna vrednost je vprašanje. Problematika pri poslovanju Narodnega doma je sicer povsem druga kot pri Športnih objektih, vendar imata oba skupno težavo, ki se ji reče pomanjkanje denarja za vzdrževanje. Prepričan pa sem, da bi tudi na drugih delih občinske infrastrukture našel podobno situacijo. Pa naj gre za vrtce, šole, zdravstvene domove in domove starejših občanov.

Kako naprej?