Poroka za Pohorje

Slovesni podpis plakete o ustanovitvi Partnerstva za Pohorje na Rogli je v marsičem spominjal na poroko. Slišali smo zaobljube o večni ljubezni (zaveze o skupnem trudu za gospodarski in turistični razvoj), priča smo bili neprijetnemu sporu med sorodniki (med županom Vuzenice Franjem Golobom in poslanko Lidijo Divjak Mirnik zaradi povprečnine), v zakulisju se je šušljalo o kratkem zakonu (če ne bo denarja), vreme ni sledilo zgodovinskosti trenutka (megla in mraz sta preprečila še lepše fotografije), manjkala pa ni niti harmonika (na Poti med krošnjami je "mladoporočence" pospremila s pesmijo Visoko nad oblaki).
Visoke cilje so si zastavili župani devetnajstih štajerskih in koroških občin, tri podjetja in šest razvojnih oziroma turističnih organizacij, kako se bo Pohorje v prihodnjih letih razvilo v zeleno destinacijo z evropsko uveljavljeno tržno znamko. Zveni znano? Zelo možno, saj je bilo v preteklosti pripravljenih že precej strokovnih podlag, vizij, strategij, študij, zato se je ob rojstvu novega partnerstva in ob vseh pomislekih zaradi preteklih spodletelih poskusov izoblikovalo naslednje ključno vprašanje: Zakaj naj bi tej pobudi za razliko od vseh prejšnjih uspelo?
Razlogov za skrb in optimizem je več. Župan SDS-a in poslanka LMŠ-ja sta na odprti sceni demonstrirala, kako krhko je lahko zavezništvo, ki ga sestavlja pisana paleta političnih barv. Če bodo akterji sposobni preseči strankarske zamere in bodo na prvo mesto postavili skupne interese lokalnega okolja, bo partnerstvo tako močno, da ga bo država težko ignorirala. Skupaj smo močnejši se morda sliši kot floskula, ampak je na Pohorju resnično edini recept, da se večina gorskih centrov izvije iz primeža dolgoletnega stagniranja, ko že vsaka nekoliko bolj topla zima udari kot naravno-poslovna katastrofa.
​Možnosti sta dve: ali porušimo zastarele žičniške naprave, ki so v povprečju stare 35 let, ali pa država žičnice končno umesti v javno infrastrukturo in tako zagotovi možnosti za financiranje teh naprav, podobno, kot kažejo uspešne prakse iz tujine. Drži, avstrijska in italijanska smučišča, kjer vsako leto vložijo ogromno denarja v obnovo in nakup novih naprav, so večinoma na višji nadmorski višini, a tudi tam postajajo poletne sezone finančno enakovredne zimskim, ponekod jih celo že prehitevajo. To pomeni, da brez sodobne infrastrukture in atraktivnih vsebin, ki tudi v poletnih mesecih privabljajo množice obiskovalcev, to seveda ne bi bilo možno. Na Pohorju pa nimamo niti prave cestne povezave med Bellevujem in Roglo.
S slavnostnim podpisom pogodbe se je delo šele začelo. Zdaj je najbolj pomembno, da se čim prej pripravi strateški dokument, vsebina, ki bo opredelila, kaj občine in drugi akterji na Pohorju sploh potrebujejo. Šele po tem bo znano, kakšna je finančna vrednost projekta. in šele po tem bo partnerstvo na najtežji preizkušnji, to je zagotovitev virov financiranja. Ali bo to preko zakona o Pohorju ali mehanizma celostnih teritorialnih naložb​ ali bodo viri razpršeni med državne in evropske, je manj pomembno. Če denarja ne bo, sledi Ločitev za Pohorje.