Velik celjski nepremičninar Aleksander Jančar ne sklicuje tiskovnih konferenc. Nima rad pretirane medijske pozornosti. Foto: SHERPA
O Aleksandru Jančarju, ki ga prijatelji kličejo Aco, je v javnosti malo znano. Ko se pojavlja v medijih, kar je sicer zelo redko, se običajno v zgodbah z negativno konotacijo. Mogotec, zloglasni nepremičninar, tako nekako se ga opisuje. In ker se javno ne izpostavlja, je njegov "dosje" toliko bolj poln različnih govoric. Tudi takšnih, ki že mejijo na scenarije iz kakšnih ameriških filmov. Sicer zanj ne moremo trditi, da se pred novinarji popolnoma zapre; ko enkrat prideš v stik z njim, na določena vprašanja odgovori na videz naravnost in odprto, pri tem ne deluje sumničavo, zadržano. Bolj, kot da se pogovarja z znancem, kolegialno. Tudi zamerljiv – po izkušnjah – ni, niti vzvišen.
Aleksander Jančar z odvetnikom Stojanom Zdolškom na celjskem sodišču Foto: Gordana POSSNIG
Je pa poslovno več kot očitno precej premeten. Svoje nepremičninske posle vodi brez milosti. Brutalno, bi lahko rekli. Kot je ob neki priliki pred časom opisal, se ukvarja z nakupi nepremičnin, ki jih najemodajalci (lastniki) ne morejo več odplačevati. "Pri petih primerih od dvajsetih je hudo. Ljudje izgubijo dom. Tudi jok pride zraven. Pazimo pa, da ni grdih besed," je opisal in dodal primer, ko si je človek zaradi izgube stanovanja sodil sam, tako daleč ljudi pripelje neplačevanje. Njegov princip delovanja, ki je včasih že nekoliko mejil na samovoljo (denimo, srednjeveški stolp ob hotelu Evropa je pred leti začel obnavljati brez soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine), je sicer v samem Celju najbolj do izraza prišel v aferi Štorman. "Štorman se utaplja v dolgovih; mali dolžniki na prangerju, Štorman na oltarju," se je uvodoma glasil zapis, ki je točno na 1. januarja 2014 prišel v poštne nabiralnike novinarjev in v katerem je bilo opisano, kako zadolžen je gostinec Štorman, pa kako mu davčna gleda skozi prste. Takoj naslednje jutro so Jančarjevi zaposleni v družbi odvetnika Francija Matoza iz Štormanovega hotela v Celju izselili vse, ki so bili tisti trenutek v hotelu; tako zaposlene kot goste. Pravzaprav so Jančar oziroma njegovi zaposleni izvedli samoizvršbo – čeprav so takrat poskušali predstaviti, da to delajo pod okriljem banke, ki ji Štorman dolguje, je lastnik hotela že bil Jančar s svojimi podjetji. No, o tem, da domnevno kaznivo dejanje samoizvršbe nikoli ni prišlo do sodišča, spet kroži veliko govoric, ki so vezane predvsem na dejstvo, da v Jančarjevi stavbi Maksimiljan ob centru mesta domuje državno tožilstvo.
Sporazum o zlorabi položaja
Drugo dejstvo, ki ga ne gre zamolčati, je, da je hotel Jančar nato res v celoti prenovil in, iskreno rečeno, polepšal. Enako velja za hotel Evropa, ki je tudi v njegovi lasti. Pa pivnico Koper, ki je sredi Celja že vidno propadala. Njegov je tudi hotel Piran, ki je tudi nadvse urejen; od Premogovnika Velenje je odkupil hotel Barbara v Fiesi, pod družbo Eurotas hoteli sodi tudi Butique hotel Portorose. Rdeča nit vseh je lepa, stilska urejenost. Niso se pa vsi njegovi nepremičninski projekti zaključili tako lepo. Pred dobrim letom je na sodišču priznal oziroma podpisal sporazum o krivdi za kaznivo dejanje zlorabe položaja v povezavi s sumljivimi posli enega njegovih podjetij, podjetja Avioprojekt z jeseniško bolnišnico, za katero naj bi gradili parkirišče. Kot so o projektu podrobneje poročali na portalu Pod črto, naj bi bil za ta posel, vreden 2,4 milijona evrov, s strani celovške Hypo banke prejeli kar 7,3 milijona evrov posojila, razlika pa naj bi bila izginila neznano kam. A kot zapisano, Jančar je s tožilstvom že na začetku podpisal sporazum o priznanju krivde in se po prvem naroku na sodišču ni več prikazal. Da po sodiščih ne hodi rad, je sicer izpostavil že v primeru Štorman, ko je bil povabljen sicer le kot priča. "Sram me je, da sem na sodišču. Če bi vedel, da se bodo stvari tako odvile, v to (nakup Štormanovega hotela, op. p.) ne bi šel," je poudaril.
Prepletena Hotel Arena in Zlata lisica
Ob vznožju Pohorja, v izteku Snežnega stadiona, stoji Hotel Arena, tik ob slavni smučarski progi Zlate lisice Svetovnega pokala. "Hotel je začel nastajati na pobudo Smučarskega kluba Branik, ki je hotel urediti ciljni prostor oziroma konec Snežnega stadiona, da bi se lahko primerjal z drugimi prizorišči tekem svetovnega pokala. Ko se je Zlata lisica preselila v dolino, je bilo treba urediti tudi zaključek stadiona in urediti prostor od VIP-a do tribun. Zato se je SK Branik lotil izgradnje tega objekta, ki je kasneje skozi ŠC Pohorje nastal kot hotel in dobil ime, nato so ga povečali z novim delom. Osnovna ideja je nastala zaradi lažje organizacije tekme svetovnega pokala Zlate lisice," se spominja Srečko Vilar, generalni sekretar organizacijskega odbora Zlate lisice. Smučarsko tekmovanje se je preselilo v dolino na Snežni stadion leta 1984, stari Hotel Arena je bil zgrajen 1985. Novejši del pa je bil zgrajen konec leta 2008.
Po tem, ko je finančno oslabljena družba Športni center Pohorje dokončno klecnila leta 2014, se je na tem pohorskem prostoru hotelski širši razvoj ustavil. Tik pred stečajem so bili pohorski hoteli Arena, Bolfenk in Videc preneseni na DUTB, ki se je več let trudil s prodajo, najprej pohorskih hotelov v paketu, nato posamično. Pred tremi leti je zavezujočo ponudbo v višini 4,2 milijona evrov za nakup paketa oddalo tudi javno podjetje Marprom, ki ga je tudi takrat vodil Bernard Majhenič, a jo je DUTB zavrnil kot prenizko. Prav Majhenič se je ta mesec močno angažiral, da bi mariborska občina uveljavila predkupno pravico.
Prenizka je bila takrat tudi ponudba mariborskega podjetnika Mirana Ferka, ki pa se je z DUTB dogovoril za najem. Po dveh letih se mu dokončno zalomilo in podjetje Playgreen je lani avgusta zaključilo poslovno pot s stečajem. Hotel je pristal v najemniških rokah mariborskega podjetja FMF v lasti gostinca Iva Filipovića. Hotela Bolfenk in Videc pa je lani kupila mariborska družba Kačar-Mont.
"Najprej smo z roko v roki sodelovali s Športnim centrom Pohorje, v zadnjih letih pa aktivno sodelujemo z najemniki, ki so nam, kot doslej, omogočili, da sobe v starem delu hotela Arena uporabimo kot komentatorska mesta za prenos. Ostali del hotela, torej novi del pa se zakupi za spanje ekip oziroma vodstva. Tudi letos je tako. Smo že dosegli dogovor z dosedanjim najemnikom in se še doslej nismo povezali z novim kupcem," še dodaja Vilar. (barb)
Zanimivo pri prej opisanem primeru je še, da se je Jančar v omenjenem dogovoru s tožilstvom dogovoril za obročno odplačevanje denarne kazni, kar je glede na dejstvo, da se je pred leti znašel na seznamu najbogatejših Slovencev, presenetljivo. Dogovoril se je za 1250 dnevnih zneskov po 160 evrov, leto dni po pravnomočnosti sodbe bi naj plačal 50 tisoč evrov, naslednje leto pa še preostalih 150 tisoč evrov. Ob tem, da bi moral v stečajno maso podjetja Aviaprojekt nakazati pol milijona evrov, še 286 tisoč evrov pa mora vrniti v proračun. Takšna je bila vsaj sodba, ali se je nanjo pritožil, ni znano.
Koliko podjetij ima, koliko nepremičnin
Precej težko je razbrati tudi, pod koliko podjetji se je že podpisal Jančar. Še manj, koliko nepremičnin je v svojem življenju že (pre)prodal. Se pa ve, kdo ga je v te vode vpeljal – njegova mati Ana Jančar ali Ana Ikebana, kot so jo klicali Celjani. V 80-ih letih prejšnjega stoletja je v središču Celja imela cvetličarno, v kateri je izdelovala ikebane. Ukvarjala se je tudi s prodajo starin, ki naj bi jih dobila z območja nekdanje Jugoslavije. A daleč največ je zaslužila z nepremičninskimi posli. Zadnja leta je živela v Miamiju, kjer so jo leta 2014 našli mrtvo v njenem stanovanju.
Poslovno je več kot očitno precej premeten. Svoje nepremičninske posle vodi brez milosti
Med celjskimi nepremičninami, ki so v Jančarjevi zasebni lasti, izstopa močno zavarovan dvorec na Teharjah, imenovan Mlinarjev Janez. To lastništvo med domačini zbuja pomisleke, saj so nekateri trdno prepričani, da tam počivajo posmrtni ostanki po drugi svetovni vojni pobitih domobrancev, Jančarju pa takšne govorice dvigujejo pritisk. Graščina Mlinarjev Janez je sicer v tistem času služila kot povojno sodišče; tam naj bi ljudi obsojali in določene tudi konkretno pošiljali v smrt, trdijo nekateri. Zato so se slednji pred leti zgražali, da je Jančar na tej posesti svojemu prijatelju Dušanu Korošcu priredil poročno slavje. S Korošcem sta sicer pred leti tudi skupaj kupovala Terme Dobrna, ki jih sedaj obvladuje Koroščeva družina.
Pohod v Maribor
Nazadnje pa se je znani Celjan, ki s petimi hoteli v Sloveniji v preko 500 sobah z več kot 300 zaposlenimi letno beleži več kot 110 tisoč nočitev, in ki se je v preteklosti posvečal tudi nakupom casinojev, osredotočil na mariborske nepremičnine. Najprej je na dražbi od DUTB kupil apartmajski kompleks Pohorske terase in zanje odštel vsaj 2,1 milijona evrov. S tem je nepremičninsko vstopil v nastanitveno turistično dejavnost na Mariborskem Pohorju. Pri tem poslu težav ni bilo, kupnina je tudi v celoti že poravnana. "Naša osnovna dejavnost je turizem, trenutni trendi se razvijajo v smer butičnih namestitvenih kapacitet, ki jih obdaja neokrnjena narava, takšen je dejansko tudi potencial Pohorskih teras," je po nakupu povedal. Napoveduje več kot polmilijonsko posodobitev kompleksa in prilagoditev sodobnim trendom v najkrajšem možnem času oz. "takoj, ko bo vreme to dopuščalo".
Operacija Hotel Štorman je ena najbolj zloglasnih, v katerih se je znašel. Fotografija je arhivska, iz časov, ko je Jančar prevzemal hotel.
Foto: Rozmari PETEK
Le dvanajst dni po tem nakupu je bil Jančar prav tako uspešen pri nakupu znanega mariborskega Hotela Arena pod Pohorjem. Tega so si zadnja leta podajali najemniki, večjih vlaganj vanj ni bilo. Stanje je temu primerno. Med več interesenti so Eurotas Hoteli na dražbi ponudili največ: 3,3 milijona evrov bo odštel za nakup. Da ima mariborska občina predkupno pravico, je bilo znano vsem. A vendarle je Jančarja presenetila, pri preteklih neuspešnih prodajah občina ni kazala širšega interesa, pa tudi po nakupu občina na njegovi obvestili ni reagirala, pravi. O nameri občinske uveljavitve predkupne novice je bil obveščen s strani Večerove novinarke. Še bolj pa ga je zadel oster napad mariborske občine nanj v gradivu za mestni svet: "Glede na razgrnjene načrte vidi zgolj lasten, torej zasebni interes." Presenečen, ker nikomur ni razgrnil nobenih načrtov.
Je prekaljen poslovnež, ki ne reagira na prvo žogo, premisli in se odzove, tudi ostro, če je potrebno. Tako je tudi komentiral, da je uveljavljanje predkupne pravice s strani občine "po štirih javno objavljenih dražbah in sedanjem pogodbenem odnosu Eurotas Hoteli z DUTB z našega vidika 'zapravljanje' proračunskega denarja s strani MOM za to investicijo preprosto negospodarno. Najprej zaradi cene, ki jo je DUTB dosegla na dražbi, še bolj pa zaradi nujno potrebnih investicijskih vlaganj, brez katerih Hotel Arena ne bo biser in ponos Maribora, ampak bo še naprej taval v negotovosti."
Jančar se je s tožilstvom dogovoril za obročno odplačevanje denarne kazni, kar je glede na dejstvo, da se je pred leti znašel na seznamu najbogatejših Slovencev, presenetljivo
In srečala sta se nato dva poslovneža - župan Arsenovič in Jančar - na spornem mestu, pri Areni, na Snežnem stadionu, na parkirišču. In se dogovorila. Kot je napovedal v medijih, je dal besedo tudi županu, da občini brezplačno preda cesto, zemljišče, kjer je ciljni prostor Zlate lisice, za parkirišče pa sta našla srednjo pot - menjavo z drugo parcel v bližini. In napoveduje vsaj dvomilijonsko vlaganje v hotel. Ob sklenjenem sporazumu in potrditvi posla na mestnem svetu je komentiral: "Hvala Mariboru – ne bomo vas razočarali!"