Melita Forstnerič Hajnšek
"Če že moram izbrati barvo za opis Maribora, bi izbrala zeleno. Ne le zaradi lepih parkov in Pohorja, ampak tudi zaradi vitalnosti, upornosti, radosti, ki jo v tem mestu še vedno zaznam," je bil njen bob dneva avgusta pred dvema letoma, ki ga je izrekla v Večerovem intervjuju.
Kjerkoli se je pojavila, je s strokovnostjo, zavzetostjo, srčnostjo in primorsko odprtostjo pustila pečat. V šolstvu, gospodarstvu, politiki, kulturi ali diplomaciji - povsod je pokazala zavidljivo mero odločnosti, samostojnosti in vizionarstva. Letošnja dobitnica najvišjega priznanja mariborske občine danes živi v Ljubljani, a še vedno prihaja na mnoge mariborske kulturne prireditve, zlasti v ustanovo, ki jo je zaznamovala s svojim pogumom, ko si je kot prva dama občine - ustanoviteljice v najtežjih časih drznila predlagati za umetniškega vodjo SNG 26-letnega Tomaža Pandurja. Publika je drla iz tujine, Ljubljane, Zagreba, Beograda na mariborske premiere v Pandurjevi eri, med letoma 1990 in 1996. To je bila tudi njena era. Mi, ki smo tisti čas živeli, vemo.
Bila je nekonvencionalna političarka. Tudi profesorica je bila taka, malo nas je imelo srečo, da smo jo doživeli na II. gimnaziji. A tudi kemija pri njej ni bila suhoparno, storilnostno naravnano naravoslovje. Znala je biti avtoritativna na simpatičen, odprt način. Taka je bila tudi kot županja oziroma tedaj se je temu položaju reklo še predsednica skupščine občine Maribor. Natanko pred tremi desetletji je bila izvoljena na prvih večstrankarskih volitvah. Spominjam se desetdnevne vojne, kako smo njeni sostanovalci iz Letonjeve v Novi vasi v zaklonišču bloka, kjer je živela, čakali nanjo. Seveda je morala biti na položaju, v občinski zgradbi, na voljo vseskozi. Koliko žrtvovanja in preizkušenj je dala skozi tiste čase, ko se je vse odvijalo vrtoglavo. Ni se bilo mogoče opreti na pretekle izkušnje. Posebno poglavje predstavlja čas pekrskih dogodkov in osamosvojitvene vojne, ko je Maribor z okolico pokazal veliko mero odločnosti v zaščiti prebivalstva pa tudi proti agresiji JLA. Izjemno pogumno in častno je delovala v težkih razmerah.
Ko je padel ugled partije
Rojena Primorka se je z družino preselila na Kočevsko, prve razrede osnovne šole je končala v Stari Cerkvi, zaključne pa v Izoli. Po končani koprski gimnaziji je diplomirala na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, smer kemija. Leta 1970 jo je ljubezen pripeljala v Maribor, na ruški kemijski šoli in kasneje na II. gimnaziji je poučevala kemijo. Zaradi zaposlitve v šolstvu je pridobila tudi potrebno pedagoško izobrazbo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa opravila potrebne izpite tudi na podiplomski ravni na Ekonomski fakulteti v Mariboru (MBA).
V javno življenje je vstopila med letoma 1982 in 1988. Zaposlena je bila v Raziskovalni skupnosti mesta Maribor. Sodelovala je pri mnogih ključnih projektih Maribora - od ustanavljanja novega kliničnega centra do gibanja Mladi za napredek Maribora, organiziranja inovatorskega dela in krepitve raziskovalnega dela, ki je pripomoglo k prestrukturiranju višjih šol v fakultete.
Med letoma 1988 in 1990 so jo povabili h kandidaturi za generalno sekretarko tedanje MK SZDL. To je bila prva kandidatura nekoga, ki ni bil član Zveze komunistov. Politično kariero je začela po prekinitvi proslave Zveze borcev 4. julija, ker je eden od partijskih funkcionarjev (Rafael Razpet) zaradi omembe boga v enem od recitalov proslavo prekinil. Ugled partije v Mariboru je takrat močno upadel, zato so se v SZDL odločili, da kot kandidatko za generalno sekretarko mestne SZDL predlagajo Tovornikovo, ki nikoli ni bila v partiji. "Bila sem petelin, ki so mu mnogi očitali, da prezgodaj poje," je dejala o svoji mariborski županski eri.
Z njo je prvič kandidiral na volitvah nekdo, ki ni bil član Zveze komunistov
"Iz te hiše je zasvetila luč"
Na okrogli mizi ob 100. obletnici Slovenskega narodnega gledališča Maribor lani septembra je v družbi uglednih mariborskih kulturnikov in politikov dejala, da se je pregovorna mariborska kulturna sivina v tistih časih, ko je bila na vrhu občine, preselila v gospodarstvo. "Iz te hiše (SNG Maribor) pa je zasvetila neka luč" in virus se je razširil tudi na druga področja. Podprla je tiste, ki so znali, zmogli in hoteli več, da bi pomagali tistim, ki niso znali, zmogli, hoteli. Kultura je dala identiteto mestu in "nas tako rekoč rešila". Vedno je poudarjala, da ni gledališču v čast, če v prvi vrsti sedijo politiki, temveč nasprotno.
Na žalni seji ob smrti Tomaža Pandurja v stari dvorani SNG Maribor je 2016. dejala, da so ji politični sopotniki očitali, češ da s kulturo ne bo mogla voditi mesta. Odgovorila jim je: "Brez kulture pa tudi ne bo šlo."
V Bruselj preko Strasbourga
Že jeseni 1990 se je odpravila v Svet Evrope (SE) v Strasbourg kot članica Stalne konference občin Jugoslavije. Vodili so jo Srbi, s pomočjo generalne sekretarke dr. Živane Olbina, ki jo je Slobodan Milošević odstranil s položaja predsednice izvršnega sveta Beograda, sta izvedli preobrat in zasedla je njihovo mesto v tem organu Sveta Evrope, kjer je SFRJ imela status gosta. Ta status je pridobil tedanji predsednik predsedstva dr. Janez Drnovšek. Aktivna je bila do konca leta 1995 z raznimi nalogami, ki ji jih je zaupal Svet Evrope - tudi povezavo z župani BiH med vojno.
Kljub velikemu pritisku je odklonila tudi funkcijo ministrice za zunanje zadeve
Obiščite spletno stran brez oglasov.
