Člani Športnega društva Glažuta in drugi ljubitelji izjemne narave desnega brega potoka Lobnice so junija s pohodom po naselju Glažuta zaznamovali rojstni dan prvega mestnega lekarnarja Franca Minařika. Na dvorišču nekdanje Vivatove glažute so pohodnike najprej simbolično pogostili s kruhom in soljo, poskrbeli za senco in pitno vodo, da so lahko nato prisluhnili kulturnemu programu, ki so ga pripravili krajani tega zaselka. Za oder so služile kar vhodne stopnice nekdanje upravne zgradbe Vivatove steklarne. Za uvod pa je mladi Filip Višič s frajtonerico zaigral V dolini tihi. Dijak Matej Višič je predstavil kraj Smolnik, katerega del je tudi zaselek Glažuta, da so bili o natančni lokaciji in širšem območju pohoda informirani tudi ljubljanski obiskovalci.
150 let stari stekleni izdelki
Počaščeni so bili, da se je vabilu odzval Lovro Dermota, ki je doživeto predstavil Minařika, ne samo kot lekarnarja, temveč tudi kot zgodovinarja, predavatelja in človekoljuba. Bil je sin ravnatelja steklarne, ki je bil po rodu Čeh in velik strokovnjak steklarstva. Številna družina je živela v nadstropju upravne zgradbe steklarne, zato je tudi Franc prva leta šolanja opravil v Rušah. S šolanjem je kot zelo bister deček, a telesno šibak nadaljeval v Gradcu. Svojo prvo lekarno je imel na Bledu, kasneje v Mariboru na Glavnem trgu 12, kjer je danes tudi spominska plošča. Minařik je natančno zapisal zgodovino steklarn na Pohorju, zaslužen je tudi za zbirko v mariborskem pokrajinskem muzeju in današnjo lekarno v Olimju. Krajani današnje Glažute so mu za opravljeno delo neizmerno hvaležni. Prizadevajo si, da bi dobil primerno obeležitev tudi v svoji rojstni hiši, današnji stavbi Smolnik 60.
Po pesmi pokojne sokrajanke Lenčke Slodej O lobniški cesti, ki jo je prebrala Nataša, je predsednik društva Danilo Švikart pozval na pohod. Najprej ob Lobnici, mimo nekdanje Hlebičeve žage, kjer današnji lastniki stavbe lepo skrbijo ne samo za okolje hiše, temveč tudi za celotno obrežje, kjer se lahko kolesarji ali pohodniki odžejajo in spočijejo na klopci. Pri nekdanjem Maroltovem mlinu, kjer zidovi še kljubujejo zobu časa, so zagrizli kolena v prijeten senčen gozd. Vsi pohodniki so sledili zmerni hoji Marjance in prispeli do Maroltove kmetije, kjer so se okrepčali in odžejali – pa ne samo to, tudi za dušo in radovednost je bili poskrbljeno, prijazni lastniki so na ogled postavili steklenice in kozarce, ki so bili izdelani prav v steklarni Benedikta Vivata. Uživali so ob pogledu na prekrasne stvaritve steklarskih mojstrov izpred 150 let. Vse to današnji gospodarji kmetije skrbno čuvajo.
Prišla je tudi Dolinškova mama
Pot je nato vodila po lepi, skoraj ravni, senčni cesti do nekdanje Plazovnikove domačije, kjer danes lepo skrbita za hišo in okolje Branko in Vida Rafolt. Vida je poskrbela za okrepčilo, Branko pa raztegnil svojo frajtonarico in že se je plesalo na zelenici pred hišo. Za popestritev je poskrbel kulturnik Vitko, ki jih je kot Minařik poučil o malo manj znani zeli belem vratiču. Ob mostu čez Piskrski potok, kjer je klima zares prava, ni šlo brez fotografiranja divje struge hudourniškega potoka. Kakšno o lepem Pohorju so rekli tudi med potjo, zaradi česar je bila kolona pohodnikov kar strnjena. Tudi lastnik muzeja steklarstva iz Laznice je z zadovoljstvom pomagal pri debati in podajanju odgovorov na vprašanja radovednih pohodnikov.
Pot je hitro minila in že so bili na Uršankovem, kjer je pohodnike na mizi pod brajdo čakalo presenečenje izpod rok pridnih gospodinj na tej domačiji. Po okrepčilu so prisluhnili Bredi, ki se je predstavila kot Dolinškova mama, ki je tu živela z družino – možem gozdarjem pri Falskem grofu in petnajstimi otroki, v obdobju pred drugo svetovno vojno. Življenje tega obdobja tu spodaj ob Lobnici in zgoraj na Smolniku je skrbno zapisala vnukinja Dolinškove mame, Majda Toplak v knjigi Podobe njenega časa.
