Tatjana Vrbnjak
Romi v Mariboru živijo zelo podobno kot drugi meščani, povsem drugače kot Romi na Dolenjskem, a vseeno nekako vzporedno, ločeno oziroma odmaknjeno od večinskega prebivalstva. V primerjavi s pripadniki drugih narodov so najmanj sprejeti in integrirani v vsakdanje življenje. V mestu jih prebiva od 2000 do 3500, še pred slabim desetletjem jih je bilo okoli 4000. Uradnih številk ni, zaradi predsodkov do Romov se nekateri raje opredelijo za (največkrat) Albance.
"Romska skupnost je zelo povezana, a so informacije zelo zaprtega tipa, krožijo le znotraj skupnosti in veliko je nepreverjenih, tudi napačnih. Določene stvari, ki so v večinski populaciji samoumevne, so pri Romih še težava: veliko jih denimo nima izbranega osebnega zdravnika, starši z otroki ne hodijo redno v specialistične ambulante ...," pravi Jana Bedrač, strokovna delavka društva Kralji ulice, ki izvaja skupnostne programe v blokih v Preradovičevi ulici na Studencih, kjer živi veliko Romov. Še pred leti je bil tam velik problem sožitje romskih in drugih stanovalcev, zdaj je to večinoma vzpostavljeno in tudi deložacij več ni.
- V Mariboru prebiva od 2000 do 3500 Romov, še pred slabim desetletjem jih je bilo okoli 4000.
- Uradnih številk ni, zaradi predsodkov do Romov se nekateri raje opredelijo za (največkrat) Albance.
- Romska skupnost se je v zadnjih letih številčno zmanjšala, saj se jih je veliko izselilo - predvsem v Nemčijo in Francijo.
- Za odhod so se odločili predvsem Romi, ki izhajajo iz Prištine in Peći, ostali so večinoma Romi, ki izhajajo iz Mitrovice.
Zakaj so večinoma brezposelni
Romska skupnost se je v Mariboru v zadnjih letih številčno zmanjšala, saj se jih je veliko izselilo - predvsem v Nemčijo, Francijo. Za odhod so se odločili predvsem Romi, ki izhajajo iz Prištine in Peći (ti so veliko bolj izobraženi in vključeni v družbo), ostali so večinoma Romi, ki izhajajo iz Mitrovice. V mestu se sicer to, da v njem živita dve "veji" Romov (ki se, mimogrede, skoraj ne družita), sploh ne ve. Kot se je tudi pozabilo, da so Romi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja prišli v industrijski Maribor za boljšim življenjem in praviloma so bili tedaj zaposleni. Še bolj množično pa so v času nemirov na Kosovu v 90. letih od tam v Maribor pribežali k svojim sorodnikom. Ob zlomu industrije pa so mnogi delavci, tudi prej zaposleni Romi, ostali brez služb.
Romska gostilna zamujena priložnost
Pred leti se je romska gostilna zdela velika priložnost (tudi) za zaposlovanje Romov, a je to žal zamujena priložnost. Ob odprtju pospremljeni s fanfarami in obiski pomembnih gostov ji je čez čas začela pohajati sapa in danes praktično ne deluje. Projekt, ki so ga zasnovali in vodili pri združenju Epeka, vključena je bila tudi romska skupnost in je bil financiran s sredstvi Evropskega socialnega sklada ter ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ni postal zgodba o uspehu - namesto tega je slišati očitke na račun drug drugega in se v praksi kaže kot (sicer ne na glas izgovorjena) ovira za vključevanje romskih žensk v projekt socialne integracije. Predvsem pa je dokaz, da le dobra ideja ni dovolj.
"Potem si tudi ti s Kosova"
"Moj otrok hodi v drugi letnik srednje šole in ga učitelj vpraša, od kod je. Pove, da iz Maribora, saj se je tu rodil. Učitelj pa reče, od kod pa so tvoji starši, in mu pove, da s Kosova. Potem pa si ti tudi s Kosova, mu je rekel. Otrok je bil prizadet: pa tu se je rodil, ima slovensko državljanstvo! Misliš, da bo dobil službo, ko bo končal šolo? Po moje ne. Šola mu gre, če bi si želel študirati, bi bila vesela. Ampak če smo Romi, ostanemo Romi. Razlika vedno bo. Zdaj se tako trudi, na koncu pa ne bo imel nič od tega ...," je razlagala ena od udeleženk programa socialne aktivacije za romske ženske, ki so ga izvajali v združenju Epeka.
"Ampak če smo Romi, ostanemo Romi. Razlika vedno bo. Zdaj se tako trudi, na koncu pa ne bo imel nič od tega"
Še vedno močna tradicija
Tradicionalne vrednote so še zelo prisotne. Še vedno se zelo spoštuje starše, starejšega brata, ženska je podrejena, tašča ima pomembno vlogo. "Ženska skrbi za otroke, poseben odnos ima do moža, skrbeti mora za vse moževe sorodnike," vidi razmere Jana Bedrač. Romske ženske, udeleženke socialne aktivacije, svojo vlogo opišejo: "Če imaš rada moža, skrbiš zanj in za njegove sorodnike."
"Otrok je bil prizadet: pa tu se je rodil, ima slovensko državljanstvo! Misliš, da bo dobil službo, ko bo končal šolo?"
Ženske bolj samostojne, svobodne in ozaveščene
Tudi sicer se stroga tradicionalna pravila rahljajo. Koordinatorka za romska vprašanja na Centru za socialno delo Maribor Ljulje Grivec Beriša opaža, da se romski uporabniki bolje vključujejo v družbo, tudi bolje sprejemajo način življenja v socialnem okolju: "Mamice otrok pogosto tudi same pridejo po pomoč ali tudi informacije, ne spremljajo jih več toliko možje ali celo več sorodnikov. To pomeni, da so bolj samostojne, imajo več svobode in so bolj ozaveščene o svojih pravicah." Pred leti jih je bilo veliko brez urejenega statusa (na primer dovoljenja za bivanje, državljanstva), sedaj je tega veliko manj.
Premiki pri izobraževanju
Velik premik je v zadnjem desetletju na področju izobraževanja Romov. "V preteklosti romski otroci pogosto niso bili vključeni v vrtec, manjkali so pri pouku v osnovnih šolah in zelo redko so zaključili osnovno šolo, kaj šele srednjo. Zdaj jih je veliko več vključenih v vrtec, manj manjkajo pri pouku v osnovni šoli, več je srednješolcev in več jih srednjo šolo tudi zaključi," pravi Ljulje Grivec Beriša. Nekateri ne obiskujejo le poklicne šole, temveč tudi srednje (na primer zdravstveno) in gimnazije. "Poznam uporabnice, ki so uspešno zaključile srednje šole in se vpisale na fakultete," dodaja Ljulje Grivec Beriša.
Največji problem je zaposlovanje
Koliko Romov je prijavljenih na zavod za zaposlovanje, se ne ve, v evidenci imajo le tiste, ki so se sami opredelili za pripadnika romske skupnosti, najpogosteje iz razloga, ker so v določenih ukrepih aktivne politike zaposlovanja ena od ciljnih skupin in si tako povečajo možnost za vključitev. Glede na samoopredelitev je na mariborskem zavodu za zaposlovanje v evidenci brezposelnih 205 Romov. Večina jih je neizobraženih - 89 jih ima nedokončano osnovno šolo in 75 dokončano, 23 pa četrto ali peto raven izobrazbe, največkrat živilske stroke. Med prijavljenimi je 44 odstotkov žensk, ki pa se še težje vključijo na trg dela, saj tradicionalna vloga ženske tu predstavlja dodatno oviro.
"Pri napotovanju to, da je nekdo Rom, ne igra nobene vloge," poudari Mirjana Zgaga iz zavoda za zaposlovanje in še doda, da "delodajalci odkrito ne izražajo odklonilnega odnosa do Romov, verjamem pa, da se dogaja, da se v primeru, ko izbirajo, odločijo za druge, ker še vedno obstajajo močni stereotipi glede delovnih navad Romov, prilagajanja delu, dela v timu."
Za zaposlitev pa se pogosto tudi težko odločijo. Kot mnogim dolgotrajno brezposelnim jim pogosto manjka delovne kondicije, delovnih navad, socialnih spretnosti in veščin. Poleg tega lahko večinoma kandidirajo le za enostavna dela, ki so minimalno plačana, to pa je v primerjavi s socialnimi transferji, s katerimi vendarle lahko preživijo, še dodatna ovira.
Mlajše generacije imajo drugačen odnos
A povsod ni tako. Romski otroci so še marsikje odrinjeni, izpostavljeni zbadljivkam, zmerljivkam, neumestnim vprašanjem, stereotipom. "Med šolami so razlike. Otroci radi hodijo na OŠ Janka Padežnika, tudi v šoli centra za sluh in govor se dobro počutijo, z mnogih drugih šol pa imamo žal zelo drugačne izkušnje," pravi Jana Bedrač.
"Tudi moj otrok ni hotel hoditi v šolo, ker so mu govorili, da je cigan, da zgleda kot 'indijanc', da nima kulture ... Zahtevala sem sestanek in ga hotela izpisati; premislila sem se, ko so mi dali besedo, da se to ne bo več zgodilo," pravi Bahrie Krasniqi, romska pomočnica pri Kraljih ulice. Zgovorno je tudi njeno grenko opažanje: "Ko so bili vsi sošolci skupaj, je bila moja vedno posebej."
Interes zaradi socialnih transferjev
Uspešnejše šolanje romskih otrok na osnovnošolski ravni se že pozna na osnovni šoli za odrasle. "Delež romskih udeležencev je v zadnjem desetletju bistveno upadel, od 64 odstotkov v šolskem letu 2007/08 na 44 odstotkov v 2018/19, kljub temu pa Romi še vedno predstavljajo najvišji delež vseh udeležencev," pravi Irena Urankar, direktorica Andragoškega zavoda Maribor. Med udeleženci je vedno tudi nekaj romskih osipnikov iz rednih osnovnih šol, običajno jim manjka 8., 9. razred. Običajno v 7. razredu popustijo, in če prej ponavljajo razred, so prestari ali pa jih je sram hoditi v šolo z mlajšimi in po nekaj letih pridejo v osnovno šolo za odrasle. A je večinoma ne obiskujejo redno, ugotavljajo na AZM. Kot tudi to, da je v celi populaciji še kar velik delež tistih, ki OŠ nimajo končane, a za izobraževanje niso motivirani in jim vpis pomeni zgolj sredstvo za črpanje socialnih transferjev.
Do službe le s poznanstvom
Dejstvo je, da Rom težko najde zaposlitev. "Razen če kdo koga pozna, da ga zaposli," pravi Zamir Bajto in doda, da si ne želijo biti na socialnih pomočeh, a jim na koncu ne preostane drugega. In doda: "Vsi Romi, ki so se izselili v Nemčijo, delajo. Tu pri nas pa so bili leta in leta na zavodu in so jemali socialne pomoči. V Slovenijo prihajajo zaradi nostalgije, sicer pa sploh ne razmišljajo o vrnitvi."
Povsem črna slika sicer ni - trend zaposlovanja romskih uporabnikov se z vsakim letom viša, ocenjuje Ljulje Grivec Beriša: "Od leta 2015 vem za 13 romskih uporabnikov, ki so se zaposlili in imajo redno zaposlitev za osem ur." A delež zaposlenih Romov je majhen. "Le kakih 20 odstotkov Romov je zaposlenih. Večinoma v okviru državnih institucij, preko javnih del ali pa kot romski pomočniki, tudi v Snagi in Nigradu dobijo službo. Nekateri imajo svoje podjetje - ukvarjajo se v glavnem s trgovino, prodajo oblačil in drugega na boljših sejmih. Večina pa jih prejema socialno pomoč," pravi Fatmir Bečiri iz društva Romano Pralipe.
Romi bi radi delali
Bečiri sliši govorice, da Romi nočejo delati. "To ni res - Romi bi radi delali, še posebno mladi, ki končajo šole, a službe ne dobijo. Nekateri mladi gredo v tujino - tam delajo. Zakaj tam delajo, tu pa ne? Ker pri nas Rom zelo težko dobi službo. Če je ne dobi in ima toliko otrok, mora vzeti socialno pomoč," pravi.
Toda nekateri se pripeljejo po pomoč na Rdeči križ z zelo dobrimi avtomobili, veliko zgražanja je nad tem? "Med nami so uspešni ljudje, ki vozijo dobre avte. Toda ti ne dobivajo socialne pomoči, ampak imajo svoje podjetje. Lahko se zgodi, da s svojim avtom delajo usluge tistim, ki gredo na Rdeči križ po pakete. Ker če socialna ugotovi, da imaš dober avto, nisi več upravičen do socialne pomoči," odgovarja Bečiri.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
