V začetku januarja je minilo 215 let od rojstva Louisa Brailla, ki je še kot najstnik, učenec Kraljevega inštituta za slepo mladino v Parizu leta 1821 predstavil posebno abecedo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje. Braille se je sicer rodil z zdravim vidom, a je nato zelo zgodaj zaradi posledic nesreče oslepel. Leta 1878 je ta pisava postala uradna pisava za slepe. Pred slabim stoletjem so jo uradno sprejeli tudi slovenski slepi in slabovidni, pri tem ima veliko zaslug Rozalija Glaser, sestra Frančiška. Dr. Ljubomir Savič v svoji knjigi Istorija slepih Srbije opisuje razvoj brajeve pisave za slepe v različnih delih nekdanje Jugoslavije. Pri tem izpostavlja Bekovo abecedo na Hrvaškem, Ramadanovićevu v Srbiji in Glaserjevo v Sloveniji, pri čemer vsaka od teh pisav predstavlja pomemben mejnik v tiflopedagogiki teh regij.
V aprilu leta 1923 je Josip Kobal, prvi upravnik šole za slepe, v reviji Popotnik objavil članek z naslovom Razvoj in stanje slepstva v Kraljevini SHS. Omenil je tudi slovenske usmiljenke, ki so poučevale slepe otroke in odrasle v graškem zavodu za slepe. V članku piše o Frančiški Glaser, Veroniki Iglič, Zofiji in Franici Bezlaj, Katarino Nosan, Franiji (Klari) Vrhunc in Agnezi (Neži) Topolnik. Te sestre seveda niso bile edine Slovenke, ki so slepe in slabovidne v Gradcu pripravljale na življenje.
Rozalija oziroma Frančiška Glaser je zanimiva še zato, ker izhaja iz okolice Pohorja. Družina Glaser (ali Glazer) pa je znana po svojih intelektualnih in kulturnih prispevkih na območju današnje Slovenije. Med njimi so bili narodnozavedni kmetje, kovači in gostilničarji, imeli pa so tudi trgovine z lesom ter predelovalne obrate za les. Med njimi izstopa jezikoslovec, književni zgodovinar in prvi slovenski doktor sanskrta Karol Glaser (1815-1913), rojen v Hočah. Leta 1877 je bil zaradi prevelike narodne zavednosti premeščen iz Kranja v Weidenau v Šleziji. Umrl je v Gradcu in je pokopan v Hočah. Pomemben član družine je tudi Marko Glaser, duhovnik in pesnik, ki je sodeloval z Antonom Martinom Slomškom pri prenosu škofijskega sedeža v Maribor. Pa dr. Edvard Glaser, prvi slovenski specialist za transfuziologijo. Pomemben pečat je v novejšem času pustil seveda tudi Janko Glazer, Rušan, pesnik in literarni zgodovinar. Njegova hči Alenka Glazer, slavistka in pesnica, je bila tudi moja mentorica in me spodbudila k objavljanju poezije.
Sestra Frančiška Glaser se je rodila kot Rozalija 1. aprila 1862 v Rušah pri Mariboru (takrat Maria Rast pri Marburgu). Bila je najmlajša od devetih otrok v kovaški družini Jožefa in Ivanke Glaser. Vse tri hčere so postale redovnice. Poučevale so tudi v dekliški šoli pri sv. Petru v Malečniku, ustanovljeni po zaslugi očetovega polbrata, župnika Marka Glaserja. Rozalija se je redovnemu življenju posvetila 7. oktobra 1884, ko je v Ljubljani pod imenom Frančiška vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavelskega. Prvo redovno usposabljanje je opravila v ljubljanski civilni bolnici, nato v Gradcu, kjer je 24. avgusta 1885 začela učiti v Odilijinem zavodu za slepe. Večne zaobljube je opravila 1. novembra 1889, najverjetneje v Gradcu.
V omenjenem zavodu za slepe je sestra Frančiška delovala 42 let, do 9. novembra 1927, ko se je pri 65 letih upokojila. Bila je izpraševalna učiteljica za slepe, kar bi danes ustrezalo strokovnem izpitu. V zavodu je poučevala slovenske učence v slovenskem jeziku, poleg tega pa je vodila fantovsko delavnico, dekliško telovadbo, gospodinjstvo in pouk ročnih spretnosti za osnovnošolce. Leta 1913 je postala predstojnica usmiljenk, ki so delovale v zavodu za slepe. Takrat je bilo v zavodu osem slepih učencev in deset vajencev iz Slovenije, ki so se izobraževali v pletarski in ščetarski delavnici.
Prejela priznanje za izjemno humanitarno skrb za ranjence in srebrni častni znak Rdečega križa
Sestra Frančiška je zaprosila Vinka Beka, da ji pošlje znake za črke č, š in ž, ki so jih Hrvati takrat že uporabljali. Sestre usmiljenke so pod njenim vodstvom v prostem času učile slepe Slovence pisanja in branja v slovenski brajevi pisavi. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so slovenski slepi začeli uporabljati popolnoma enak sistem izražanja kot drugod po svetu, čeprav na področju današnje Slovenije še ni bilo niti šole niti zavoda za slepe. Prve slovenske knjige v brajevi pisavi so bile prepisane šele kakšno desetletje kasneje, leta 1918.
Med prvo svetovno vojno so tudi v zavodu izkazovali domoljubna čustva. Zbirali so denar ter izdelovali volnene in druge stvari, ki so prišle prav vojski. Zato so bili nagrajeni z različnimi priznanji. Sestra Frančiška Glaser je leta 1917 prejela priznanje Elizabetin križ (Elisabethkreuz), odlikovanje Avstro-Ogrske, ustanovljeno leta 1915 v čast cesarici Elizabete Bavarske, žene cesarja Franca Jožefa I., namenjeno ženskam, ki so med prvo svetovno vojno izkazale izjemno humanitarno skrb za ranjence, bolne vojake in njihove družine. Isto leto je prejela tudi srebrni častni znak Rdečega križa z vojnim odlikovanjem, ki je bil oblikovan kot križ s simbolom Rdečega križa in prekrižanima mečema. Predstavljal je visoko stopnjo zaslug in bil namenjen tistim, ki so se nesebično izkazali z delom na fronti, v vojaških bolnišnicah ali pri drugih nevarnih nalogah.
Leta 1924 je ob 40-letnici redovniškega življenja prejela naziv častne odličnice zavoda, ob 50. obletnici zavoda leta 1931 pa so ji zaupali vodenje obiskovalcev po dekliškem delu doma na Grabenstrasse 76 v Gradcu, za katerega je bila nekoč odgovorna. Takrat je tam delovala tudi njena sestra Johana oziroma Ivanka (1859-1947), ki je kot sestra Matilda poučevala ročna dela. Njuna najstarejša sestra Marija Glaser je umrla v svojem petindvajsetem letu leta 1880 v Ljubljani.
Po razpadu Avstro-Ogrske in Graške province sester usmiljenk se je veliko sester vrnilo domov in se vključilo v delovanje nacionalnih provinc, medtem ko je nekaj slovenskih sester nadaljevalo delo s slepimi v Ljubljani in pozneje v Kočevju. Sestra Frančiška Glaser je ostala v Avstriji. Leta 1934 je zavod zašel v hudo finančno krizo in del zavoda so morali zapreti. Takrat se je sestra Frančiška reaktivirala ter se 23. novembra 1934 po sedmih letih odsotnosti spet vrnila k svojemu delu v zavodu.
Umrla je 3. avgusta 1943 in je pokopana na pokopališču St. Leonhard pri Gradcu. Njeno življenjsko delo, kot sta predanost slepim in slabovidnim ter izjemna humanitarna pomoč, pa je padlo v pozabo.
