Zmago Gomzi
Če za nekoga, ki se je upokojil pred kratkim, rečemo, da je sveži upokojenec, lahko za Mariborčana Slavka Podkrižnika rečemo, da je sveži stoletnik. Častitljivih sto let je dopolnil prejšnji teden, 6. maja. Življenje na Gosposvetski cesti stanujočega Podkrižnika je bilo zelo razgibano, preživel je lepa, manj lepa in tudi težka obdobja. Ob našem obisku na njegovem domu je v sproščenem pogovoru skušal zaobjeti spomine na svoje bogato življenje in spomin mu še zmeraj dobro služi.
Prisilno delo, vpoklic v nemško vojsko ...
Rodil se je v Trstu, očetu Ivanu iz Savinjske doline in mami Ani iz Divače. "Imel sem še dva brata, oba sta pokojna, Milan je bil tri leta starejši od mene, Danilo tri leta mlajši. Ko mi je bilo šest let, se je naša družina iz Trsta preselila v Ljubljano, od tam smo se preselili v Maribor, kjer smo živeli na več lokacijah. Ko se je začela druga svetovna vojna, me je okupator leta 1941 izselil v avstrijski Knittelfeld, kjer sem prisilno delal v tamkajšnji tovarni vagonov. Na podlagi lažnih obtožb so me premestili v Leoben, kjer so me zaprli, po prestani kazni sem bil premeščen v Wiener Neustadt, kjer sem dobil nemško državljanstvo in bil posledično vpoklican v nemško vojsko. Ko so leta 1945 v Avstrijo vkorakale ameriške čete, sem prebežal k njim. V ameriškem oporišču v Frankfurtu sem delal kot šofer šefice Unre. Leta 1947 sem se vrnil v tedanjo Jugoslavijo, dobil službo na krajevnem uradu v Ilirski Bistrici," naniza osnovne prelomnice v svoji mladosti.
V Ilirski Bistrici je spoznal svoje dekle Lado, s katero sta se nato leta 1949 poročila. Plod njune ljubezni je bila leta 1950 rojena hči Ana, zatem sta leta 1959 dobila še hčerko Slavico. V Maribor se je družina preselila leto pred tem, leta 1958, v stanovanje na Gosposvetski cesti, kjer živi Podkrižnik še danes. "Po letu 2001, ko mi je umrla soproga Lada, sem živel sam, od leta 2010 pa z menoj živi mlajša hči Slavica, ki mi je v veliko oporo pri premagovanju tegob, ki jih kot stoletnik zagotovo nimam malo," doda stoletnik. Njegova starejša hči je umrla pred šestimi leti.
Kegljali v kleti Udarnika
Zelo aktiven pa je bil ob svojem delu tudi v športu. Po letu 1950, ko je bil v tedanjem FD Polet, pozneje Športnem društvu Branik (sedaj Zveza mariborskih športnih društev Branik), ustanovljen kegljaški klub, se je Slavko hitro ogrel za ta šport. "Keglje smo podirali na dveh stezah z ilovnato podlago v kletnih prostorih kina Udarnik. Ko je leta 1953 gradbeno podjetje Konstruktor ob poslovnih prostorih v Sernčevi ulici zgradilo štiristezno asfaltno kegljišče, smo keglje začeli podirati tam in leta 1954 je ekipi Branika uspel veliki met - na jugoslovanskem prvenstvu smo osvojili naslov prvaka," se pohvali Podkrižnik. Ekipa je v disciplini 6 x 200 lučajev s 5042 podrtimi keglji dosegla tudi neuradni svetovni rekord, Bogo Gomolj je podrl 878 kegljev, Evgen Kobal 876, Slavko Podkrižnik 837, Milan Amer 828, Ibrahim Smaka 815 in Milidrag Orel 808. "To je bil imeniten dosežek. Po tekmovanju smo bili zelo veseli, navijači so nas objemali," se spomni Podkrižnik.
Z balinanjem pa se je Podkrižnik nato začel ukvarjati v Balinarskem klubu Angela Besednjaka na Taboru, pozneje je bil aktiven v BK Branik in s slednjim leta 1964 osvojil naslov ekipnega prvaka Slovenije in na improviziranem balinišču v Lukni celo naslov podprvaka Jugoslavije. Njegovi soigralci so bili Mate Botica, Gabrijel Jesenšek, Franc Mirc in Albin Trenta.
Podkrižnik, ki je večkrat menjal klubsko majico obeh mariborskih klubov, je ponosen tudi na dosežek iz leta 1972, ko je ekipa Angela Besednjaka na jugoslovanskem prvenstvu v Ljubljani osvojila naslov podprvaka. Ob njem so za ekipo igrali še Štefan Krčmar, Franc Kozmelj, Vinko Mandl, Ivan Krivić in Ante Modrić. "Ko smo se vrnili v Maribor, so nam navijači pripravili nepozaben sprejem," se spomni Podkrižnik, ki se je v tem športu pozneje uveljavil tudi kot sodnik.
"Še nekaj let nazaj sem se sprehodil do balinišča v Ljudskem vrtu. Sedaj se vsaj enkrat na dan po eno uro sprehajam bliže svojega doma in med sprehajanjem zelo uživam. Vesel sem, da lahko spremljam televizijo, le brati, ker mi peša vid, ne morem več. Da se dobro počutim in da mi nič ne manjka, skrbi hči Slavica, ki živi z menoj in gleda name kot na punčico svojega očesa," o svojih vsakodnevnih aktivnostih pravi Slavko Podkrižnik, ki so se ga ob častitljivem jubileju spomnili tudi v Mestni četrti Koroška vrata. "Ne vem, čemu se lahko zahvalim, da sem dočakal sto let - v življenju nikoli z ničemer nisem pretiraval, vseskozi živim zmerno in morda je to recept za dolgo življenje," še doda čili stoletnik.
