Barbara Bradač
Država je z novim šolskim letom zagotovila brezplačne učbenike in delovne zvezki tudi za šolarje drugega razreda, do zdaj je to veljalo za prvošolčke. Ob delovnih zvezkih pa so za pouk potrebne še druge šolske potrebščine - od peresnice, barvic, flomastrov, lepila, šestila, šolskih copat, kalkulatorja, ravnil, telovadne opreme do šolske torbe. Na nekaterih osnovnih šolah socialno šibkejšim pomaga pri plačilu šolski sklad ali pa zbirajo donacije, z raznimi akcijami pa zbirajo in razdeljujejo šolske potrebščine tudi številna humanitarna društva. Tudi učbeniški skladi zmanjšajo breme družinskih proračunov.
Najdražji so prehodi iz triad, ker takrat po navadi starši kupijo novo šolsko torbo in peresnico
Vsaj sto evrov na otroka
"Torbo in peresnico kupimo, če se le da, enkrat na triado. Torbe v začetnih razredih tudi prehajajo med otroki. Tudi nekaj potrebščin lahko prehaja - Atlas, zemljevidi. Copatov potrebujemo več parov letno. Malo tudi noga zraste, a večja težava je obraba - zdi se mi, da je skoraj vseeno, koliko damo zanje, več kot dva do tri mesece ne zdržijo (vsaj na fantovskih nogah ne). Ta problem slabe kvalitete šolskih copatov je potrdil tudi test zveze potrošnikov," pove Tadeja, mama štirih šoloobveznik otrok, ki na otroka odšteje okoli sto evrov - to je strošek brez copat, torbe, peresnice ... "Strošek je visok, a nimaš izbire - otroci stvari potrebujejo. Pri nakupu gledamo, da izberemo najboljše razmerje med kvaliteto in ceno. Z leti vidiš, kaj se izplača - barvice kupimo kvalitetne, čeprav dražje, sicer ne zdržijo niti celo šolsko leto. Zvezke si lahko otroci izberejo sami - določimo zgornjo mejo cene in v tistem razponu si lahko izberejo. Enako je pri torbi, peresnici, mapah. Svinčnike, tempera barvice, ravnila in podobno izbereva z možem glede na ceno in kvaliteto - in ne prepustiva otrokom, da bi izbirali glede na všečnost embalaže. Seveda pa se vedno v košarici znajde tudi kakšna malenkost, ki je otrokom všeč, na primer lepa radirka, ki ne radira ravno najbolje, ali svetleče pisalo, za katerega veva, da oktobra ne bo več pisalo - da je prehod iz počitnic v šolo lepši in lažji," še dodaja. Ugotavlja, da je nakup prek spleta časovno najbolj ekonomičen, a ne nujno najcenejši, zato tako kupijo le delovne zvezke, za ostale stvari pa primerja cene po katalogih, reklamah in se nato odloči s posameznim otrokom, kje kupiti - tudi glede na akcije, ki jih imajo trgovine.
Višji razred, višji stroški
Ksenija, mama bodoče tretješolke, bo za šolske potrebščine, brez delovnih zvezkov, odštela okoli 90 evrov. "S tem da smo šolsko torbo dobili. Če gledaš posamično, stane vsak izdelek res nekaj evrov, a skupaj se kar nabere. Ker hčerka rada riše, že vnaprej kupim dva paketa lesenih barvic. Ponavadi zavijeva v trgovino skupaj, da si lahko sama kaj izbere," pove.
Pri nakupu gledamo, da izberemo najboljše razmerje med kvaliteto in ceno
Za iskrice v očeh
In te iskrice v očeh si zaslužijo tudi otroci iz socialno šibkejšega okolja, zagovarja Ninna Kozorog, predsednica društva Humanitarček, kjer prek portala Dobrodelko priskočijo na pomoč dobri ljudje. "Ko dobimo otroka, dobimo seznam, kaj potrebuje, in zberemo ciljno. Potrebščine razdelimo na več nalog, ker verjamemo, da lahko več majhnih donatorjev pomaga več ljudem. Marsikdo ne zmore donirati 30 evrov, lahko pa donira par evrov za šestilo," pravi Kozorogova, ki je kritična do neciljnih akcij, pri katerih otroci dobijo zvezke, starši pa razmišljajo, kako do seta svinčnikov za tehniko ali ravnil. "Pomembno nam je dostojanstvo. Predajamo vedno staršem ali skrbnikom. Ne želimo, da otroci vedo, da si starši ne morejo privoščiti potrebščin. Strogo ne dovolimo nobenih nalepk, da gre za humanitarno akcijo. Po delovne zvezke jih pošljemo same, mi smo samo plačniki - ali pa so plačniki dobri ljudje. Če si deklica želi roza zvezek, ga poskušamo poiskati. Zakaj ne? Tem otrokom to veliko pomeni," pravi. Zdaj predajajo zadnje pakete. A so se letos srečali s precej "instant" donatorji, ki so obljubljali, da bodo delovni zvezki poravnani, pa niso bili. "Zelo se nas je dotaknil primer babice, ki skrbi za vnučka. Z avtobusom je šla po delovne zvezke, a je tam doživela hladni tuš. Niso bili plačani, gospodična donatorka pa ni dvigovala telefona. Ne moremo, preprosto ne moremo pogledati stran. Babica je bila ponižana, obupana. Takih primerov je kar nekaj," opiše svežo izkušnjo Kozorogova, ki ocenjuje, da so največji strošek delovni zvezki.
Izobraževanje otroka pomembneje kot menjava telefona
Na OŠ Draga Kobala Maribor je najdražji nabor delovnih zvezkov za četrti razred, ko starši zanje odštejejo 96 evrov. "Stroške za delovne zvezke in pripomočke za vseh devet šolskih let smo že precej zmanjšali, z 800 na 600 evrov - in smo že blizu minimuma, ker nekaj je pa vendarle treba imeti," pojasnjuje ravnatelj Aleksander Jeršič, ki pohvali korak države, da plača 30 evrov za nakup delovnih zvezkov v prvem in drugem razredu: "Država se sicer mora odločiti, na katero mesto bo postavila izobrazbo svojih državljanov. Bolj bo financirala njihovo znanje, več bo lahko od svojih državljanov pričakovala." Pri tem ravnatelj še omeni, da bi bilo odlično, če bi starši morali ta prihranek vložiti v otroka, in da naj starši izobraževanje svojega otroka postavijo na prvo mesto. "Veliko bi jih rado dalo za šolo nič, po drugi strani pa zapravljajo za nepomembnosti. Vprašajte se, koliko telefonov zamenja otrok v času osnovnošolskega šolanja. Ne me narobe razumeti, naj zapravljajo, kolikor želijo, saj je njihov denar, samo da le ne zmanjka za otrokove šolske potrebščine," razmišlja ravnatelj.
A socialno šibkim, ki jih njihove svetovalne službe zelo dobro odkrijejo, brez kančka dvoma takoj pomagajo. "Pridobivamo donacije - tako v obliki denarja kot materialov, kupimo zvezke, pripomočke, torbe. Naredimo vse, da učencec ni depriviligiran zaradi pomanjkanja denarja, ker ni kriv za finančno stanje v družini."
Mariborski Rdeči križ razdelil 300 šolskih kompletov
Območno združenje Rdečega križa Maribor je socialno šibkim družinam z osnovnošolci na območju Maribora že razdelilo 300 šolskih torb s šolskimi potrebščinami, prav tako pa pomagajo krajevne organizacije na terenu.
"Toliko zmoremo, čeprav so potrebe enormne. Prejemnike izberemo med našimi rednimi prosilci, torej prejemniki materialne pomoči. Družine dobro poznamo. Upoštevamo pa tudi solidarnostni kriterij, če je letos nekdo prejel šolski paket, ga bo prihodnje leto nekdo drug," pravi Metod Dolinšek, sekretar mariborskega Rdečega križa, in ponovno poudari, da se stanje med ljudmi ne izboljšuje: "Kdor zna gledati, ta vidi, da ni nič boljše, le na teren je treba iti. Tudi statistika pove, da je več denarja porabljenega za socialo." Pomagajo še številne druge organizacije, od projekta Botrstvo v Sloveniji do Slovenske karitas.
