Simona Dijak
Ni me sram igrati na ulici, v bistvu je praktično, da lahko delček glasbe ponudiš mimoidočemu," pravi 40-letni glasbenik Sergej Zorko, ki že več kot deset let igra na mariborskih ulicah. Poprime za kitaro, sicer oguljeno, ampak to je on, pravi. Kitarist z dušo, ki nima namena glasbe prodajati, ampak jo predajati, pravi.
Priredb se izogiba
Kitarist, ki se je rodil v Brežicah, sedaj pa že nekaj časa živi v Mariboru, se z glasbo ukvarja že celo življenje. Ne igra le kitare, ampak tudi tolkala in indijske instrumente. Vse ga zanima, kar je povezano z glasbo in spiritualnostjo. Je samouk in to mu tudi ustreza, priznava. Na tak način je lahko pri pisanju besedila in pesmi najbolj kreativen, svoboden. Svojo glasbo opisuje kot ambientalno, spiritualno, z glasbo se trudi opisati čustva, neko globino, človečnost. Glasbo ustvarja povsem sam, večina pesmi, ki jih mimoidoči lahko slišijo na ulici, so njegovo avtorsko delo. Priredb se izogiba, pravi, saj po njegovem mnenju izgubijo vrednost, če jih igra nekdo drug, ki ni avtor. "Šele takrat, ko igram svoje pesmi, izražam sebe in svoj svet predstavljam mimoidočim. Točno tedaj se počutim kreativnega – v takšnem stanju, da lahko nekaj ponudim. Delček sebe in svojega videnja sveta," razlaga Zorko, ki občasno nastopi tudi na kakšnem dogodku ali v kavarni.
Med Ljubljano in Mariborom razlike
Sogovornik pravi, da ima pri svoji glasbi raje manj besedila, da je manj več. Bistvo pove z nekaj besedami, predvsem pa z melodijo. "Glasba je fina materija, ki po moje ne potrebuje veliko besedila. Je sama sebi namen." Opaža pa, da je današnja moderna glasba mnogokrat površinska, prazna, votla. "Njen edini cilj je, da zabava in se prodaja. Temu rad rečem glasbena prostitucija. Po navadi govori tudi le o enem in istem – ali o srečni ali o nesrečni ljubezni ter o zunanjem videzu. V sedemdesetih, denimo, je govorila o revoluciji, kar mi je bilo bolj pri srcu. Sam pa se z glasbo trudim izražati nekaj poglobljenega. Umetnost," še razkriva sogovornik. Ali mimoidoči v večini opazijo, kaj glasbenik želi s svojo glasbo izražati? "Zdi se mi, da le redki resnično prisluhnejo. Naglica vsakdana nas sili, da vedno hitreje pridemo od točke a do točke b in se pri tem pogosto ne oziramo na drugega," pravi in upa, da se bomo kdaj kot družba znali ustaviti.
Zorko je igral tudi v drugih slovenskih mestih. So kakšne razlike v odzivih mimoidočih med mesti, na primer med Ljubljano in Mariborom? Sergej ugotavlja, da so: "Tukaj, na Štajerskem, se veliko ljudi ne upa odpreti, zapirajo se vase, ne pustijo glasbi, da bi jim segla v srce. Emocionalno smo zaprti, veliko je skrivanja za maskami. Glasba pa pomaga človeka omehčati, predvsem če je napisana s čustveno noto, ki vzbuja neko duhovnost v nas. Zato se mi zdi, da Slovenci na splošno bolj imitiramo, kot dejansko ustvarjamo, kar pa kvaliteto glasbe kot umetnosti rahlo zmanjša."
V Mariboru pa po drugi strani kljub vsemu sreča več srčnih, skromnih ljudi, meni še, da je Ljubljana v tem smislu bolj hladna. "Zdi se mi, da imajo Ljubljančani že vsega dovolj, da so nasičeni z vsem, veliko je dogajanja, tudi bolj vzvišeni delujejo. V Ljubljani se pravzaprav ne splača več igrati. Poostrili so pravila. Med igranjem na ulici ne smeš uporabljati ojačevalcev, igraš lahko šele od četrte ure popoldne. V Mariboru za zdaj na srečo ni kakih omejitev. Ne vidim razloga, zakaj ne bi smeli igrati in s tem komu polepšati poti do službe že zjutraj. Tako bi se vsak dan moral začeti – z glasbo," še pravi.
