Magister Dušan Dougan je 7. aprila letos dosegel 84 let, vendar tega leta ni mogel dolgo uživati, ker mu ga je prekinila neusmiljena zakonitost časa, večja od vsega živega. Dne 25. junija umrl in na pokopališču v Rušah, kjer počiva s svojimi predniki, so se od njega poslovili najožji družinski člani.
Ta žalostna vest o njegovem odhodu je razžalostila vse, ki smo ga poznali, sodelovali z njim, sodelavce in prijatelje ter tudi širši krog ljudi v Mariboru in okolici. Bil je aktiven ljubitelj narave, dolga leta član lovske družine, kjer je sodeloval pri uvajanju kandidatov za lovce, in ribič. Bil je tudi član prvega slovenskega vinskega konventa svetega Urbana v Mariboru.
Njegova pravniška kariera se je po maturi na Prvi gimnaziji v Mariboru začela s študijem prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, ne naključno, ampak kot družinska tradicija, saj je bil že njegov oče na vrhovnem sodišču tedanje Republike Slovenije vrhovni sodnik. Tudi njegov stari oče po materini strani dr. Milan Gorišek je bil jurist in je vodil odvetniško pisarno v Lenartu v Slovenskih goricah. Druga linija tega gospoda se je usmerila v medicinsko vedo in tej orientaciji se še ni odrekla.
Po opravljeni diplomi na fakulteti se je Dušan Dougan za krajši čas zaposlil kot diplomirani pravnik pri Splošni plovbi v Piranu, a ga tam ni zadržala niti sinjina modrine Jadranskega morja. Sledil je klicu srca, ki ga je pripeljal nazaj v Maribor, kjer so v okolici mogočni gozdovi, poskočni potočki in obilje zelenja, kar vse opeva v svojih pesmih Janko Glazer, pesnik iz Ruš.
Po pripravništvu na sodiščih v Mariboru in opravljenem pravosodnem izpitu je bil najprej izvoljen za sodnika na I. stopnji in od leta 1967 sodnik na tedanjem Občinskem sodišču v Mariboru. Od leta 1971 je opravljal delo sodnika na Okrožnem gospodarskem sodišču v Mariboru, pa vse do konca leta 1978, ko je bila opravljena obsežnejša reorganizacija sodstva. Delo je nadaljeval na Temeljnem sodišču v Mariboru, bil nekaj let vodja enote v Mariboru, kjer se je prav tako posvečal gospodarskim sporom in se specializiral za reševanje stečajnih postopkov. Je soavtor knjige o stečajnem postopku, ki je veljal do nove stečajne ureditve.
Vseskozi je bil vesten in predan svojemu delu, upoštevajoč pozitivno zakonodajo in ustavo Republike Slovenije. Nikoli ni bil med kršitelji človekovih pravic, zavarovanih z ustavo. Pogosto je nastopal kot predavatelj in razlagalec pozitivnega prava sodnikom nižjih sodišč in pripravnikom, ki so se pripravljali za ta poklic. Magistrski naziv je pridobil na Univerzi v Novem Sadu leta 1985. Upokojil se je v začetku leta 2010 z nazivom višji sodnik svetnik.
Spominjali se ga bomo kot spoštovanega, kooperativnega kolega, prijetnega v medsebojnih odnosih, in kot pokončnega človeka z vsemi atributi gospoda.
