Najdragocenejši so znanci in prijatelji, s katerimi smo skupaj v mladosti začutili življenje, ga ustvarjali, ga doživljali, ga spoštovali in kljub vsem tegobam cenili ter živeli v nadi, da gradimo nekaj, kar bodo zanamci dojeli kot temelj za svojo življenjsko pot. V vsakem človeku obstaja neko bistvo, ki ga čas in prostor ne moreta enostavno porušiti ali izbrisati. Trdnost in neverjetna vztrajnost sta bili osnovni lastnosti našega sošolca Friderika Bukoviča, s katerim smo dolga leta v obdobju 1950-1958 na Klasični gimnaziji v Mariboru skupaj doživljali vse, kar ponuja mladost: radoživost, spoznavanje življenja, željo po znanju in usposabljanju, zagnanost, delo in spoštovanje do odličnih profesorjev ter vzornikov.
Njegov vzdevek "Bibi" je za marsikoga nerazumljiv, saj bi ga lahko celo nekdo zamenjal za francoski vzdevek majhnega klobučka za gospe (v francoščini: bibine) ali črvička za lovljenje rib (bibi), ali dandanes celo za vzdevek izraelskega predsednika Netanyahuja. Ne, izhaja iz slovenske besede "bi" in če jo prevečkrat ponavljaš dobimo izraze: bi to, bi ono, torej nekaj, kar bi. Ob tem pridemo do vzdevka "Bibi". Vedno je izražal željo bi in biti in seveda tako postal "Bibi". Kot takega smo ga imeli za svojega prijatelja, ki je vsakomur bil pripravljen pomagati in se zanj zavzeti. Hvala "Bibi".
V klasični gimnaziji je bil zelo dober dijak, kasneje na pravni fakulteti univerze v Ljubljani odličen študent ter vsestranski ljubitelj športa. Predvsem pa je bil neverjetno delaven in zaradi odraščanja le s staro mamo tudi dovolj skromen, ko se je kot fant prebijal skozi življenje. Izjemno prijetni so bili trenutki, ko smo ga obiskovali tam v Osojnikovi ulici na Pobrežju, kjer je odraščal in od koder se je vsak dan osem let peš ali s kolesom odpravljal v klasično gimnazijo, ki mu je dala dovolj humanistične izobrazbe, da ni imel težave z razumevanjem rimskega prava in s tem tudi za hitro končanje univerzitetnega študija prava, hitro opravljenega strokovnega izpita ter kasnejše dobro delo sodnika, odvetnika in notarja.
Če primerjamo njegovo razumevanje in poznavanje prava z razumevanjem iste vede današnjih pravnikov, potem lahko rečemo, da smo glede tega dandanes v povprečju res na nižji ravni. Duha je črpal iz samega sebe, iz svoje biti in svojega znanja. Vedel in razumel je, da mora vsakdo svoj vrt življenja obdelovati, ceniti in spoštovati, saj je to dejansko edino, kar imamo in na kar smo lahko ponosni. Res je, da drevesa, ki jih posadimo, rastejo in postanejo stara, vendar mi smo tisti, ki smo videli njihove prve liste in prve sadeže. Starost narave je potrebno ceniti, saj je z nami rasla in nas ob tem vsak dan opozarjala na dejstvo, da noben del žive narave ni večen.
Usoda vsakega med nami je nerazumljiva: kaj smo, kdo smo, kje smo in kam gremo? Človek, življenje, trpljenje, smrt. Vsi, ki smo preživeli v klopeh klasične gimnazije dolgih, uka željnih in nepozabnih osem let poznamo stari latinski izrek filozofa Seneke: "Homines tota vita nihil aliud quam ad mortem iter est" (v slovenščini "Vse človeško življenje ni nič drugega kot potovanje v smrt"). Ob zelo čustvenem govoru njegovega vnuka ob slovesu pa lahko le zapišemo znano misel filozofa Sartreja: "Spomin je edini paradiž, iz katerega nas ne morejo izgnati." Te misli veljajo za vse, ki smo ga spoštovali in zares poznali.
Naj zaključimo le z njegovimi besedami iz skupne mladosti: bi bil, bi pomagal, bi naredil. Verjamemo Bibi, da bi, če bi še lahko. Žal za vse nas pride ta čas. Hvala TI za vse, za kar si nas obogatil.
Vsi Tvoji sošolci iz Klasične gimnazije v Mariboru, ki smo s Tabo maturirali leta 1958. V zahvalo Bibiju in v spomin nanj vsem, ki so ga spoštovali.
