V vzdušju Jesenske slike pohorskega pesnika Janka Glazerja, ki počiva tam blizu, v odzelenelem bukovju in soncu zapoznelem, smo se v četrtek, 19. oktobra, na ruškem pokopališču poslovili od Rafaela Razpeta, inženirja metalurgije, dolgoletnega politika ter skoraj sedem desetletij gonilne sile in sotrudnika ruških planincev. Rodil se je na jesen 1932 v kmečki družini na Bukovem, v današnji občini Idrija, tedaj pa onstran rapalske meje, kjer je bilo vse, kar je govorilo in prepevalo slovensko, preganjan tujek. Pripadal je generaciji, ki je izšla iz nepojmljive revščine, iz trpeče vstale Primorske in ni premogla ničesar razen neizmerne volje, da ustvari boljši svet, pa tudi generaciji, ki je v vsakdanjem življenju, delu in v politiki časovno sledila v bojih preizkušanim, nekoliko starejšim (pogosto tudi bolj avtoritarnim), skoraj vrstnikom in bila nemalokrat nemočno podrejena njihovemu vplivu, predstavam in pogosto kar zahtevam.
Po nižji gimnaziji v Cerknem je sledila Srednja tehniška šola v Ljubljani in za njo po maturi pred 70 leti (1953) poklic metalurškega tehnika. Po zaposlitvi v Litostroju ga je pot vodila "na srčno stran", v kraje pod dotlej komajda znano Pohorje. Leta 1955 je postal Rušan, zaposlen v Tovarni dušika in kmalu spet študent ob delu, ki je po diplomi nadaljeval delo kot obratovodja ferolegur ter karbida in v desetletju od 1968 do 1978 generalni direktor.
Na pomlad 1978 je bil izvoljen za predsednika Skupščine občine Maribor, kar je ostal tudi po preoblikovanju občin. Sredi osemdesetih je bil izvoljen za predsednika Mestnega komiteja Zveze komunistov in kasneje še člana republiškega predsedstva. Sopotniki njegovega časa so ga spoštovali in tudi nenaklonjeni rekli, "da se politiku Razpetu pozna inženirska pamet". Politično delo je razumel kot delo za skupnost, vsak, ki se vanj poda, pa mora zavestno računati na zaplete in tudi Rafko jih je doživljal. Ob tem pa ne gre pozabiti, da je šlo za čas, ko se je v Mariboru zgradilo po tisoč novih stanovanj na leto, čas prve prenove starega mestnega jedra ob Dravi, Treh ribnikov in urejanja predmestja.
Prav ob tem je prišla do izraza njegova sposobnost povezovanja različnih strok in razumevanja spremenjenih razmer, po katerih se je Maribor projektno naslonil - ne na državo ali republiko, pač pa na lastne finančne vire in tako skušal nadomestiti obupno predolgo trajajoči razkorak, ki je nastal z zastojem med vojno, ko so Angloameričani velik del mesta spremenili v ruševine.
Zelo zgodaj, sovpadalo je s časom, ko sta začela skupno pot z Anico, ju je prevzelo Pohorje. Od tu do Planinskega društva Ruše, slovitega naslednika leta 1901 ustanovljene Podravske podružnice SPD je bil le korak, do Areha pa neštetokrat prehojena pot. 22 let je bil predsednik nato pa še častni predsednik društva. Zmeraj je znal vzpostaviti delujočo ekipo in z njo je povezano vse od obnovitvenih del in povezave Ruške koče z električnim omrežjem sredi petdesetih let, do zadnjih posodobitev in zoperstavljanje prebrisani nameri, da bi Ruška koča s pritiklinami prenehala biti last ruških planincev.
To obdobje je kipelo od ustvarjalnosti in delovne vneme, in če bo kdaj pozabljeno prav vse drugo, bo spomenik Rafaelu Razpetu ostal v vsem, kar je ruško planinstvo pomenilo zadnjih skoraj sedem desetletij.
Imel je še eno izjemno lastnost. Znal se je veseliti ob majhnih nepomembnih rečeh, se zatopiti v delu na vrtu, razjeziti pred TV-ekranom … Vse to je življenje in zmogel ga je živeti milostno polno vse do takrat, ko je odhod v dom ostal edina razumna izbira. Tam je poleti ugasnilo življenje njegove ljubljene Anice. V duhu njenega odhoda in lastne šibkosti je vse drugo izgubljalo smisel. Poslednja pot v častnem spremstvu ruških planincev je bila zato simbolična pot s prijatelji na zadnji vrh, od koder se po tistem, ko se sonce nagne, v hvaležni utrujenosti vrne domov. Tako prvič, vmes mnogokrat in poslednjič. Vendar tedaj hvaležno za življenje, za prav vse, kar je v njem prišlo naproti, za obpotna znamenja, ob katerih se je postalo ali šlo mimo in predvsem za vse vandrovce, ki jih je bilo v dobrih devetih desetletjih od Cerkljanskega do Pohorja vredno srečati …
