V sredo, 14. avgusta, smo se na Dobravi poslovili od Tatjane Radonjič Kranjec, upokojene profesorice slovenskega jezika in književnosti s III. gimnazije Maribor. Spoštovana kolegica je veljala za profesorico, kakršne se z njeno generacijo počasi poslavljajo, odlikovala sta jo velika ljubezen do knjig in sofisticiran odnos do literature, ki jo je kot kritična intelektualka sprejemala in poustvarjala po lastni volji, kot so jo oblikovale njene družinske korenine in dopolnjevalo izobraževanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Tatjana je vedno s ponosom povedala, da je s Prekmurjem in družino Kranjec ne povezuje samo slavni stric Miško, temveč tudi oče Naci - pesnik Pajlin, in mama Francka, oba mlada intelektualca in borca proti madžarskemu okupatorju. Oddolžila se jima je s knjigo Pajla, pogovor s tremi (2013), kjer je ob spominih na tri zagnane mlade intelektualce, očeta, mamo in njunega prijatelja Vaneka Šiftarja, ki ji je stal ob strani vsa leta težkega otroštva, dodala antologijo njihovih pesmi.
Avtoričino otroštvo je bilo zaznamovano s tragedijo njene družine, najzgodnejša leta je preživela Prekmurju, leta 1944 je mama zbolela za tuberkulozo in se dolgo zdravila na Golniku, skrb za otroka so prevzeli sorodniki, selila se je od družine Miška Kranjca do drugih, pri dvanajstih je živela v domu za vojne sirote iz vse Jugoslavije. V knjigi lahko preberemo Tanjin zapis: "S tem se je pričela zgodba, podobna tisočerim zgodbam o osamljenih otrocih, otrocih, ki so v vojni izgubili starše."
Čeprav je Tanja skoraj vse otroštvo preživela sama, po internatih, z mamo sta zaživeli šele, ko je začela obiskovati višjo gimnazijo, je bila zelo pridna učenka, zaznamovana z ljubeznijo do literature, zato se je po maturi vpisala na študij primerjalne književnosti in slovenistike. Tako kot njena mama je tudi Tanja vzljubila učiteljski poklic. Svoje misli je strnila v komentar: "Ko sem se sama preizkušala kot profesorica v gimnaziji, sem dojela, da pedagoški poklic, prav tako kot zdravniški, ne dovoljuje napak. Z življenjem se ne smemo šaliti, a življenje je telo in duša. In učitelji so plemenita vojska brez bobnov in bleščečih uniform. Vojska, ki dviguje prapor znanja in kreposti, spodbuja butanje otroških valov."
Tatjana Radonjič je bila odlična profesorica, mentorica številnim mladim. Topla, empatična oseba, ki so ji lahko zaupali. Poleg poučevanja je našla smisel svojega dela v dramski skupini, ki jo je ustanovila tako na gimnaziji kot, po upokojitvi, tudi na Ekonomsko-poslovni fakulteti (EPF). Dramska skupina III. gimnazije je nastopala na Borštnikovih srečanjih v spremljevalnem programu, tudi v Cankarjevem domu. Za nekatere člane je bilo to prvo srečanje z gledališko umetnostjo, ki so se ji potem tudi profesionalno posvetili. Na EPF so se v skupino vključili tako študenti kot tudi profesorji in ob 50-letnici fakultete uprizorili odmevno predstavo. Navdih zanjo je bil veliki roman njenega strica, pisatelja Miška Kranjca, Strici so mi povedali.
Semena, ki jih je zasejala s svojo ljubeznijo do maternega jezika, književnosti in gledališča, so vzkalila pri mnogih, ki jih je srečevala na svoji poklicni poti. Dijakinjam z vzgojiteljske srednje šole je v srce polagala besede Otona Župančiča, da je najboljše komaj dobro za otroke. Poudarila je dragoceno skrb za najmlajše. Pri gimnazijcih je vzpodbujala ljubezen do kritičnega branja, lepe besede.
A naj tudi zaključim svoje spominjanje na drago pokojnico z njenimi besedami, ki nakazujejo vero in upanje v svet "dobrih ljudi": "In tako se morda v žalosti, nemiru vendarle razodene ravnotežje, lepota in smisel sveta, bivanja in nova radost."
