Umrla je Vida Rudolf, dolgoletna ravnateljica Osnovne šole bratov Polančičev, neumorna aktivistka na področju vzgoje, izobraževanja in otroškega varstva, prva predsednica Zveze prijateljev mladine Maribor in ena izmed ustanovnih članic Zveze prijateljev mladine Slovenije. Čeprav je zadnja leta živela v Ljubljani, je v mestu ob Dravi pustila neizbrisne sledi; mnogi Mariborčani se je spominjajo po sijajnih predavanjih o starševstvu, odnosih v družini, o sodelovanju staršev v šoli … Mnoge ustanove (vrtci, pediatrične ambulante, vzgojna posvetovalnica, Pionirska knjižnica …), ki so danes samoumevne, je pred več kot 60 leti pomagala ustanoviti; pod njenim vodenjem so v mestu izvajali številne programe in dejavnosti, nujno potrebne za normalen razvoj otrok in mladine.
Rodila se je leta 1922 v Radljah ob Dravi Valči in Tonetu Bajtu. Kmalu po njenem rojstvu se je družina preselila v Šoštanj; zelo ponosna je bila na to, da je bila sošolka Karla Destovnika, partizanskega pesnika Kajuha. V Mariboru je obiskovala gimnazijo in po petem razredu se je vpisala na učiteljišče, vendar šolanja zaradi začetka druge svetovne vojne ni mogla končati (to je storila kasneje ob delu), saj so jo skupaj s starši izselili v Srbijo. Tam je sodelovala s partizani in med drugim bila igralka v partizanskem gledališču na osvobojenem ozemlju.
Leta 1944 je na povabilo Edvarda Kocbeka odšla poučevat slovenske otroke v Bolgarijo. Ko se je vrnila v Slovenijo, je po nekaj letih različnih del v prosveti leta 1953 prevzela vodstvo 5. gimnazije v Mariboru, ki se je pozneje preimenovala v Osnovno šolo bratov Polančičev. Tu je bila ravnateljica 19 let. Ravnatelj (Prve gimnazije) je bil tudi njen mož Ivan Rudolf, s katerim sta se poročila leta 1947 in ostala skupaj do njegove smrti leta 2005. V zakonu se jima je rodil sin Zvone, priznan slovenski onkolog.
Zelo rada se je spominjala teh prvih let svojega pedagoškega in družbenopolitičnega udejstvovanja; kot je sama pogosto dejala, je v tem obdobju bil Maribor pedagoško središče Slovenije in širše. Vsi so se hodili sem učit in večino novosti, ki so jih tedaj uvajali (glasbena, likovna vzgoja, šoli smučanja in plavanja …), šole gojijo še danes.
Po njenih besedah je šola prostor in čas, v katerem se družijo rodovi in si iz rok v roke predajajo baklo napredka, učitelji pa se v njej povezujejo v skupnost, ki mora biti sposobna iz različnosti znanj in interesov dvigniti tudi skrite zaklade vsakega učenca.
Posebno poglavje v delu Vide Rudolf je bilo izobraževanje staršev in sodelovanje z njimi. Če želimo ustvariti varno okolje za odraščanje otrok, moramo najprej usposobiti starše, je pogosto dejala. Njene Šole za starše so bile množično obiskane in v njih je opravila več kot 150 predavanj. V časniku Večer je urejala stran, namenjeno vzgoji. Visoko strokovna znanja je znala podajati preprosto in razumljivo, da so ji starši verjeli in se, kolikor se je le dalo, tudi ravnali po njih.
Novih znanj in spodbud ji je leta 1964 prinesla Fulbrightova štipendija za študij v ZDA; ta izkušnja je bila zelo pomembna za njeno nadaljnje delo tudi zunaj pedagoškega področja. Bila je poslanka v Kulturno-prosvetnem zboru Republike Slovenije. Ko je bila predsednica Izvršnega odbora Skupnosti otroškega varstva, so uvedli podaljšan porodniški dopust in paket za novorojenčke.
Za svoje pedagoško delo je leta 1971 prejela Žagarjevo nagrado, prav tako je dobitnica medalje za zasluge za narod s srebrnimi žarki. Za delo z otroki in za otroke je dobila številna priznanja Zveze prijateljev mladine in tudi jugoslovansko plaketo Za srečno otroštvo.
Pred leti se je, da bi bila bližje sinu in njegovi družini, preselila v Ljubljano. Mariborčani pa se bomo Vide Rudolf spominjali tudi po njeni urejenosti, iskrivosti in prijaznosti; bila je dama z veliko začetnico, ki je znala ohraniti otroka v sebi in je visoko cenila tovarištvo.
