Tatjana Vrbnjak
Že za paciente, ki imajo ljubeče svojce in po odpustu iz bolnišnice potrebujejo pomoč pri osnovni negi in skrbi zase, v mnogih primerih pa tudi pri zdravstveni oskrbi (pri rednem jemanju zdravil in drugem), je odhod v domače okolje lahko velikanski problem, če so svojci v službi ali pa živijo daleč proč. Pomoč na domu stane in jo je tudi težko najti, saj je tistih, ki nudijo pomoč ljudem, ki potrebujejo bolj zahtevno nego, premalo glede na potrebe. A še večja je stiska pri tistih, ki svojcev nimajo ali pa ti zanje ne morejo ali zaradi porušenih odnosov ne želijo (po)skrbeti. In pri onih, ki sploh nimajo kam, ker nimajo strehe nad glavo, torej pri brezdomcih.
Želeli pripeljati sorodnika
Negovalnih postelj v bolnišnici je bistveno premalo - le 24 za cel mariborski UKC, za povrh je možnost namestitve na negovalnih oddelkih bolnišnic časovno omejena. Za starejše ljudi se v takih primerih išče namestitev v domovih upokojencev, za mlajše od 65 let pa ta možnost odpade, saj ne izpolnjujejo pogoja za sprejem v dom.
Socialni delavci v bolnišnici na vse mogoče načine iščejo možnost za namestitev po odpustu iz bolnišnice, obračajo se tudi na zavetišča za brezdomce. "Že kar nekaj primerov je bilo, ko so ob odpustih oseb, ki jih svojci ne vzamejo v domačo oskrbo, ker so odnosi porušeni ali pa ker z njimi nimajo stikov in namestitev v dom ni bila mogoča, socialni delavci iz bolnišnice klicali nas. Sprejeli smo že gospoda na berglah, ki se je pomikal po polžje, ker ni imel kam. In gospoda po kapi, ki je imel roko nepomično in je zelo težko govoril - z njim delamo vaje. Seveda se aktiviramo, a to ni rešitev. Pred dnevi pa so se celo oglasili svojci, ki so želeli k nam pripeljati svojega sorodnika, ki da ga želijo iz bolnišnice odpustiti in je v mavcu, nepomičen, oni pa bi morali na dopust. Pojasnili smo jim, da zavetišče ni namenjeno negi oseb," razlaga Violeta Rizani, vodja mariborskega zavetišča za brezdomce, ki v okviru Centra za socialno delo Maribor deluje na Šentiljski cesti. In dodaja: "Zelo manjka negovalna bolnišnica, kamor bi po odpustu iz bolnišnice lahko namestili osebe, za katere v domačem okolju ni mogoče poskrbeti, a še potrebujejo pomoč, ker niso pomični, bi potrebovali nadzor glede terapije, denimo pri sladkorni bolezni, in podobno."
Lani v zavetišču na Šentiljski cesti 43 različnih uporabnikov
Zavetišče za brezdomce je namenjeno prehodni namestitvi oseb, ki nimajo strehe nad glavo. "Lani smo imeli 43 različnih uporabnikov, od tega jih je 28 zaključilo bivanje pri nas: ali so odšli k svojcem ali v najem stanovanja, potem ko so si s pomočjo zavoda za zaposlovanje našli delo, štiri smo izključili zaradi kršitve hišnega reda - fizičnega nasilja res nikoli ne toleriramo. Starejši uporabniki pa ostajajo tu pri nas v zavetišču; nekateri že dolga leta," pravi vodja mariborskega zavetišča za brezdomce na Šentiljski cesti Violeta Rizani. Nekateri brezdomci izpolnjujejo pogoje za namestitev v domovih za starejše, a izkušnje kažejo, da v domovih neradi sprejmejo osebe, ki so nastanjene v zavetišču, predvsem iz strahu, da bodo kršili hišni red. Dogaja pa se tudi obratno: da v zavetišču sprejmejo ljudi, ki so bili nastanjeni v domu, a so jih iz njega zaradi kršitev hišnega reda, zlasti vnašanja alkohola, izključili.
Nujna je pohospitalna enota
S podobnim se srečujejo vsa slovenska zavetišča za brezdomce. "Že vrsto let opozarjamo, da v Sloveniji potrebujemo eno pohospitalno enoto za ljudi, ki so brezdomni in ki niso brezdomni, a nimajo svojcev, ki bi lahko poskrbeli zanje, in jih iz različnih razlogov ni mogoče namestiti v domove za starejše, tudi če bi tam prostor bil, ali pa so brez zdravstvenega zavarovanja, in tudi tiste, ki so sicer nastanjeni v zavetiščih, a se jim stanje poslabša in se poslavljajo," pravi Boštjan Cvetič, predsednik vseslovenske mreže za brezdomce, ki se tudi kot vodja zavetišča za brezdomce pri mariborski Karitas v praksi srečuje s tem problemom. "Seveda poskrbimo za te ljudi, a za to nismo niti usposobljeni niti nimamo ustreznih pogojev," pravi Cvetič. V zavetišču Karitas so denimo imeli tudi že uporabnika s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), ki je potreboval zdravljenje s kisikom iz jeklenke. Res si je težko predstavljati, kako je bilo, saj uporabniki spijo v treh kontejnerjih, v katerih so pogradi. Po odpustu iz bolnišnice sprejmejo tudi uporabnike, ki potrebujejo oskrbo, kar presega to, čemur je zavetišče namenjeno. "Nujno bi bilo ustanoviti eno pohospitalno enoto za celo Slovenijo za brezdomne in tiste, ki nimajo svojcev," ponovi Cvetič.
