Zaposlovanje invalidov: Več let iščejo službo. In potem obupajo ...

Invalidi - praktično ne glede na omejitve, ki jih imajo - se težko redno zaposlijo. V prvih osmih mesecih letos se jih je na območju mariborske službe zavoda za zaposlovanje zaposlilo 259, to je 4,5 odstotka vseh, ki so se zaposlili. Med registriranimi brezposelnimi je sicer 13,1 odstotka invalidov. Že to je dovolj zgovorno.
"Službo iščem že pet let. V tem času sem dvakrat delala za določen čas: enkrat preko javnih del in enkrat sem na Društvu študentov invalidov nadomeščala porodniško. Redne zaposlitve pa ne dobim," pravi mlada ekonomistka Afrodita Arifaj. Končala je višjo šolo. Tako kot mnogi mladi invalidi, ki končajo šolanje, se v praksi srečuje s predsodki, stereotipi in strahovi delodajalcev, ki jih imajo ti do zaposlovanja invalidov.
Afrodita je na invalidskem vozičku, drugih omejitev nima. "Pri delodajalcu potrebujem dostop do delovnega mesta in primerne sanitarije, drugega ne. Sem sposobna za delo in rada bi se zaposlila v običajnem podjetju, kot vsaka redno zaposlena oseba. Aktivno iščem zaposlitev, nisem še obupala, vztrajala bom, dokler bo šlo. V vmesnem času živim doma, prejemam socialno pomoč," razlaga.

Po šolanju pa trnova pot

Deli usodo številnih mladih invalidov. "Večina mladih invalidov težko najde zaposlitev. Na trg dela se vključujemo večinoma preko javnih del in drugih začasnih oblik zaposlitve. Obstaja tudi možnost vključitve v zaposlitveno rehabilitacijo, ki je organizirana preko zavoda za zaposlovanje in Uri Soča ter drugih centrov, kot so Ozara in podobni, kar naj bi pomagalo do zaposlitve, a je dejansko tudi to le začasna rešitev. Dobiš delovne izkušnje, ampak na trgu dela je 'zadaj' diskriminacija in pridobljenega znanja in delovnih izkušenj dejansko večinoma sploh nimamo priložnosti pokazati."
Kaj predlaga? "Država bi morala bolj pripomoči k zaposlovanju invalidov. Verjamem, da se da. V mnogih evropskih državah so bolj napredni - ni tega, da nekdo zato, ker je na vozičku, ne more konkurirati na rednem trgu dela," pravi Afrodita.
Tudi Alenka Gajšt, predsednica ​Društva študentov invalidov Slovenije, pravi: "Člani društva, ki iščejo službo, so vsi že preko trideset, imamo pa tudi nekaj članov, ki so pri koncu šolanja in bodo kmalu vstopili na trg dela. Opažamo, da ko mladi končajo izobraževanje, so še zelo motivirani in vsi so prepričani, da bodo službo dobili. Pravijo: 'Zakaj pa je ne bi dobil? Saj znam delati!' Potem pa padejo v realnost: službe kar ni in ni in je nekaj let ni, nato gredo na zaposlitveno rehabilitacijo in tudi po tem ne dobijo stalne zaposlitve ... In potem izgubijo voljo."
Da imajo mladi invalidi zelo velike težave pri zaposlovanju, se strinja tudi David Slaček, član Društva paraplegikov Podravja, ki je na invalidskem vozičku od 1994., ko je padel z drevesa. "Od teh, ki jim poznam, so se po večini zaposlili tisti, ki so službo že imeli in jim je delodajalec po poškodbi prilagodil delovno mesto. Tisti, ki pa v času poškodbe nismo bili zaposleni ali ki so se šolali, pa zelo dolgo iščejo zaposlitev. Če jo sploh dobijo ... Sam sem se želel zaposlitvi, a ker sem imel nekaj delovne dobe in pripravništvo, sem pod tedanjimi pogoji imel dovolj, da so me lahko invalidsko upokojili. In so me. Na tak način so me 'rešili' ... Potem sem se našel v športu, predvsem v košarki, in drugih aktivnostih, da sem si zapolnil čas. Če bi bili drugačni pogoji in več možnosti, pa bi veliko rajši imel zaposlitev," pravi Slaček, avtomehanik po izobrazbi. Svojega dela seveda ne bi mogel opravljati, a lahko bi se usposobil (in delal) za kaj drugega ...

Neskladje med izobraževanjem in trgom dela

Katere so največje ovire pri zaposlovanju invalidov? "Prva ovira, s katero se srečamo pri mladih invalidih, je neskladje med izobraževalnim sistemom in trgom dela. Dokler so invalidi vključeni v šolanje, se jim ponudijo prilagoditve, s pomočjo katerih uspešno pridobijo izobrazbo. Ob srečanju z zahtevami trga dela se pričnejo soočati tudi z dejstvom, da morda nikoli ne bodo zmogli opravljati poklica v okviru svoje izobrazbe. Strokovni delavci na zavodu za zaposlovanje smo tisti, ki na podlagi svetovalnega dela z invalidi, pogosto pa tudi s starši, usklajujemo njihova pričakovanja in potrebe delodajalcev," pojasnjujeta Mira Zapečnik in Karmen Pahor iz zavoda RS za zaposlovanje. "Delodajalci tudi nimajo posluha in prilagoditev za starajočo se populacijo. Delovna doba za pridobitev pogojev za upokojitev je vedno višja, z leti se večajo tudi zdravstvene težave, ki pogosto vodijo v invalidnost. Zahteve delovnih mest se ne prilagajajo starejšim in invalidom, v podjetjih ni podpornih služb, ki bi ob zmanjševanju delovne učinkovitosti ponudile strokovno podporo delavcu in delodajalcu," še ugotavljata.

Nekatera delovna mesta ugašajo

In kaj pogrešajo na zavodu v zvezi z zaposlovanjem invalidov? "Glede na zgornje ugotovitve bi si želeli bolj usklajena področja izobraževanja in zaposlovanja, večjo možnost podpornih storitev v delovnih okoljih in programe, ki bi zagotavljali socialno in delovno vključevanje vseh invalidov, ki to potrebujejo." Pa tudi razvoj novih delovnih mest v zaposlitvenih centrih. Pogrešajo tudi ustrezna delovna mesta in programe za delovno in socialno vključevanje za posamezne ciljne skupine invalidov.
Delodajalce pri zaposlovanju invalidov vodi predvsem ekonomski vidik. Posebnih subvencij za spodbujanje zaposlovanja invalidov ni, se pa ob izpolnjevanju pogojev lahko invalidi vključujejo v vse programe aktivne politike zaposlovanja - trenutno so možnosti za subvencionirane zaposlitve v programih Zaposli.me, Aktivno do upokojitve in Spodbude za zaposlovanje oseb iz programa Učne delavnice.