Zgodba dvorca Slivnica: spomenik, ki nezadržno propada

Na spletnem portalu digitalizirane kulturne dediščine slovenskih pokrajin Kamra je med zgodbami iz naših krajev tudi popisana zgodovina dvorca Slivnica.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Dvorec Slivnica okoli leta 1913
Zbirka Drobnih Tiskov UKM

Zgodovina slivniškega dvorca ali gradu, kot ga imenujejo domačini, sega v drugo polovico 14. stoletja, ko naj bi bila na mestu sedanjega dvorca nastala prvotna stavba. Prvič se v listinah omenja leta 1378 kot Sleuncz der hof. V prvi polovici 15. stoletja je bil dvorec v rokah plemiča Friderika s Kleka, sledil mu je sin Martin, njemu pa polbrat Ivan (Hans).

Zaradi zadolženosti prešel na Herbersteine

Po gospodih s Kleka je dvor prešel na hrvaškega plemiča Jurija Koloniča, ki se je sem priselil okrog leta 1480. Dvorec, ki ga je pridobil z dediščino Ivanovih hčera, je prezidal v manjšo graščino in se po letu 1498 v njej tudi naselil. Koloniči so bili lastniki slivniškega dvorca do začetka 17. stoletja, ko so ga morali zaradi zadolženosti predati oziroma prodati Herbersteinom, ti pa so ga nato imeli v lasti od leta 1608 do 1738.

V času barona Janeza Jakoba Herbersteina, ki se kot lastnik omenja leta 1632, je bilo na dvoru zaposlenih šest služabnikov, tri sobarice in štirje posli, za okoliška gospodarska poslopja pa je poleg oskrbnika in oskrbnice skrbelo še šest hlapcev in dekel. Število podložnikov slivniške gospoščine se je v tem času s postopno priključitvijo bližnjega gospostva Fram zelo povečalo. Po Herbersteinih se je v slivniškem dvorcu menjalo kar nekaj lastnikov. Zadnji plemič, ki je imel dvor v rokah od leta 1906 do konca druge svetovne vojne, je bil grof Franc Schönborn iz Starega Futoka v Bački.

Slivniški dvorec 2016
Anka Rogina

Do leta 1990 mladinski zavod

Po drugi svetovni vojni je bil slivniški dvorec podržavljen. Sprva je služil za nastanitev mladine ob delovnih akcijah, nato pa v vojni osirotelim bosanskim otrokom, prepeljanim v Slovenijo. Mladinski dom, poimenovan po heroju Danku Mitrovu, je v stavbi deloval do leta 1961. Domske otroke so poučevale učiteljice iz slivniške osnovne šole, v učilnici dvorca pa je od konca vojne do šolskega leta 1960/61 zaradi prostorske stiske gostovala sama slivniška osnovna šola. Konec leta 1961 so mladinski dom preoblikovali v vzgojni zavod, kamor so namestili fante med 15. in 18. letom starosti z različnimi vzgojnimi motnjami ali prestopnike. Zavod je bil odprtega tipa, tako da so gojenci obiskovali srednje šole v Mariboru. Zaradi velikih vzdrževalnih stroškov in strokovnih priporočil o novi tovrstni stavbi se je vzgojni zavod iz dvorca izselil novembra 1990.

Prazni prostori so od leta 1990 podvrženi nezadržnemu propadanju, kljub temu da je bil dvorec leta 1992 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Po denacionalizacijskem postopku je postalo lastnik dvorca ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, po več neuspešnih dražbah pa je slivniški dvorec leta 2016 kupil Rus Alexandr Komolov.

Več o dvorcu lahko najdete v digitalni zbirki Dvorec Slivnica, ki jo je na portal Kamra prispevala Mariborska knjižnica.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta