Dolgolasi in zaraščeni moški, ki umazan in napol bos tava po mestu, ženska, ki jo srečujemo otovorjeno s kovčki, brezdomec, ki si je naredil dom v podhodu, gospa, ki je več mesecev živela v avtomobilu, trije, ki na mariborski avtobusni postaji spet čakajo na avtobus, ki kar ne pripelje, moški, ki živi pod mostom ... To so nekateri od posebnežev, ki živijo drugače kot večina misli, da naj bi ljudje živeli. Pomoč institucij zavračajo, ponujene namestitve v zavetišču za brezdomne, v materinskem domu ali kje drugje ne želijo. Nekateri ljudje, ki izberejo svojstven način življenja, drugačen, kot ga živi večina, imajo težave v duševnem zdravju, drugi ne. Njihovo izbiro okolica sprejema, dokler ne postane moteča. Ali pa dokler niso v stanju, da jim želimo pomagati k bolj človeka vrednemu, dostojnejšemu življenju.
Že dalj časa v obravnavi CSD Maribor
Tako je pred dnevi na moškega, ki razcapan tava po Mariboru, v pismu mariborskemu Centru za socialno delo (in v vednost tudi nam) opozorila Vlasta Degen - Kos in center pozvala k ukrepanju. "Gospoda sem nagovorila in se je za pomoč zahvalil. Na Karitasu so mi povedali, da se je na njih v zvezi s tem obrnilo že več ljudi in so jih napotili k vam. No, vi razen po mailu niste dosegljivi. Na policijski postaji Maribor so mi prijazno povedali, da pristojnosti v takšnem primeru nimajo, da pa vi vodite postopek za prisilno hospitalizacijo," je zapisala in ocenila, da po njeni laični presoji moški ogroža samega sebe, česar se ne zaveda. In pismo sklenila: "Prosim, da za gospoda čim prej najdete rešitev, ki mu bo povrnila človeško dostojanstvo."
"Kako pa bi bilo, če bi kar zapirali ljudi, ki se malo čudno obnašajo?"
Ko ogroža sebe ali druge
Kakšna je doktrina, kdaj naj družba intervenira? "Kadar človek ne ogroža sebe ali drugih ali svoje lastnine in lastnine drugih, se nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje. To je bilo tudi vodilo pri pripravi zakona o duševnem zdravju. Ta ščiti ljudi, ki si ne znajo sami pomagati in bi jih okolica, največkrat starši, 'rada videla' v bolnišnici, ker mislijo, da bi morali živeti drugače, kot živijo. A dokler ljudje le živijo drugače, se drugače oblačijo, obnašajo in tako naprej ..., se nimamo pravice vmešavati v individualno svobodo posameznika. Drugače pa je, ko oseba ogroža sebe ali druge: takrat ima družba pravico intervenirati," pojasni Edo Belak, zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja.
Vse več duševnih stisk
Načelo o pravici posameznika, da živi, kot se odloči, da bo živel, in da mu tudi nimamo pravice vsiljevati pomoči, če te ne sprejema, zagovarja tudi Marjana Bravc. Kako pogosto pa se zgodi, da na CSD presodijo, da pa je vendarle treba intervenirati, in podajo na sodišče predlog za prisilno zdravljenje? "Vsako leto v dveh do treh primerih," odgovarja Bravčeva.
Ugotavlja tudi, da je med ljudmi vse več stisk, duševnih težav, osebnostnih motenj, psihiatričnih bolezni. "Ponujamo pomoč, a je ljudje velikokrat ne sprejmejo, zato je zelo pomembno, da se povezujemo tudi z nevladnimi organizacijami in društvi, da več različnih ljudi 'spremlja' nekega človeka in je več možnosti, da mu kdo pride blizu. Kajti težave se s časom pogosto poglobijo. Mogoče do velikih stisk, če bi se ljudje pravi čas pričeli zdraviti, včasih ne bi bilo. A velikokrat ljudje ne začutijo, da se z njimi nekaj dogaja in pogosto zavračajo pomoč, zdravljenje," pravi Marjana Bravc. Četudi okolica - največkrat svojci, včasih pa tudi delovno okolje, zazna, da se je nekdo osebnostno spremenil in je lahko za tem kakšna bolezen.