Potrpežljivost je krepost. Brexit je šola potrpežljivosti. S temi besedami je glavni evropski pogajalec za brexit Michel Barnier pospremil včerajšnjo nekoliko presenetljivo dosego dogovora o spremenjenem ločitvenem sporazumu med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske. Sporazumu, doseženem dva tedna pred napovedanim britanskim slovesom od celinske združene Evrope. Ob tem bi lahko dodali le, da je politika res umetnost možnega.
Toda razlogov za odpiranje šampanjcev v Bruslju ali Londonu še zdaleč ni. Ločitveni sporazum 2.0 je bil dosežen na nivoju vlad; kar pa ne pomeni praktično nič ali pa je šele prvi korak na zelo kratki, a naporni in nepredvidljivi poti. Če je verjeti, da bo Evropski parlament ekspresno stisnil svojo parafo pod dogovor, je ugibanje o tem, kako bodo odločili britanski poslanci, čista loterija. Včeraj za britanskega premierja Borisa Johnsona ni kazalo niti malo dobro. Njegovi mali, a nujni koalicijski partnerji iz severnoirske Demokratične unionistične stranke so napovedali, da so proti. Laburisti, liberalni demokrati in druge manjše stranke so proti. Vladajoči konservativci že prej sami niso imeli dovolj glasov za prevlado v 650-članskem parlamentu, odkar je Johnson v trumpovskem stilu iz stranke zaradi neposlušnosti vrgel 21 lastnih poslancev, pa so sploh na čistini. Zato se zdi kar verjetno, da bo brexit 2.0 doživel usodo prvega sporazuma, ki ga je dosegla prejšnja premierka Theresa May, pa je trikrat v treh mesecih pogorel v parlamentarni glasovalni mašineriji.
Na Otoku ne gre za brexit, gre za oblast