Kak' se po novem, ob stotem jubileju, reče dnevu Rudolfa Maistra? Črni petek.
Špas je tak' dobro trofil, ker je bil frišn. Pa pomaga, če ga nekdo proda na Velikem odru SNG. Ki mu je malo nerodno, ker je "gala". V takem ambientu je potem štos samo še bolj črn. Dober, ne? No, dober. Kak' komu. Ko sem govoril z dvema natakarjema, ki delata v šoping centru takoj čez most, jima ni bilo kaj dosti do smeha, sploh zato, ker sta redno spremljala cene, pa nista tako ziher, da so bili popusti kaj prida "zahvalni".
Ampak štos je res ratal. Črni petek. Če pa se je glih prekrivalo: malo zgodovine, malo Amerike in polna doza nas. Ampak pravi vic je nekje drugje, česar Jernej Dirnbek - Dimek iz Mi2, avtor povedanega, najbrž sploh ni imel v mislih. Da so pri nas, v mestu, vsi petki črni. Dobesedno. Pa ne samo petki. Pa sploh ne gre za nek prenesen pomen, češ da je zadnji ugasnil luč. Eh.
V centru mesta je na ulicah, kar seveda upravičeno razveseli tiste, ki jih skrbi svetlobno onesnaževanje, res temno, kar vidimo šele zdaj, ko smo prvi v državi prižgali decembrske lučke. Z lučkami na Piramidi lahko zdaj tam okrog parka dejansko kaj vidiš. Do mesta dol sveti. Pa v parku tudi, kjer so res luštne luči, malo podobne onim na Starem mostu. To je ta finta, kjer Maribor ni in ne more biti Ljubljana. V Mariboru greš ti iskat lučke, ne najdejo one tebe. Če ste optimisti, potem lahko rečete, da imamo tak luksuz, da si lahko izbiramo najlepše okrašeno drevo, najlepše okrašeni most in najlepše okrašeni trg. Slomškov, denimo, izstopa z barvami. Da imate kaj početi, medtem ko zaman iščete parking.
V Mariboru greš ti iskat lučke, ne najdejo one tebe
