Svet si lahko vsaj malo oddahne. Zveza Nato in Ruska federacija (še) nista v neposredni konfrontaciji, ki grozeče visi nad glavami od februarske ruske agresije na Ukrajino. Raketa, ki je v torek popoldne treščila na poljsko vasico nedaleč od ukrajinske meje, je bila res sovjetske proizvodnje, a izstrelili naj bi jo bili v sklopu odvračanja silovitih zračnih napadov ukrajinski vojaki. Tisto, kar je v prvih urah po eksploziji in smrti dveh poljskih vaščanov kazalo na nevarno zaostritev že tako napetih razmer, se je izkazalo za incident. Žalosten, tragičen, a vseeno incident.
Četudi je skoraj dokazano, da je bila raketa izstreljena z ukrajinskega ozemlja, pa Rusija pri vsem ni niti malo nedolžna. Nekaj je jasno: to se ne bi nikdar zgodilo brez grozovitega ruskega raketnega napada na Ukrajino, je stanje v enem stavku prvi strnil nizozemski premier Mark Rutte. Toda razlika med tem, ali je šlo za incident z zablodelo ukrajinsko ali rusko raketo, je velika. Če bi šlo za raketo, ki so jo izstrelile ruske sile, bi bilo prvič v zgodovini, da je ruski projektil padel na ozemlje ene od članic severnoatlantskega zavezništva. In četudi bi se to zgodilo nenamerno, zaradi tehnične ali človeške napake, bi se lahko v skrajnem primeru zgodilo, da bi zveza Nato aktivirala četrti ali celo peti člen ustanovne pogodbe. Slednji govori o tem, da je napad na eno članico napad na vse in dopušča resne povračilne ukrepe. Tako pa za zdaj ostajamo pri tem, da je bil ta člen uporabljen le enkrat, po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001.
Kaj bo zdaj storila zveza Nato? Konkretno odgovornost je s podobnimi besedami kot pred njim Rutte uradnemu Kremlju pripisal tudi generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg. Zelo verjetno je, da bodo nekatere članice Nata pospešile in povečale dobavo protizračnih obrambnih sistemov ukrajinski vojski, poziv svetovalca ukrajinskega predsednika Mihaila Podoljaka po zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino pa bo (podobno kot nekdaj bivšega slovenskega premierja Janeza Janše) ostal neuresničen. Prepovedi poletov oziroma zaprtja neba ne moreš zgolj razglasiti, moraš ga tudi udejanjiti kot v časih vojn na območju nekdanje SFRJ. To pa bi neizogibno vodilo v neposredni konflikt Nata in Rusije.
Incidenti, kot je bil torkov, žal ne bodo z ničemer prispevali k pričetku mirovnih pogajanj in končanju vojne, ki je po ocenah ameriških analitikov terjala že okoli 200 tisoč življenj. A zdi se, da je med pogajanji, ki so se začela in zamrla marca, in zdaj, bistvena razlika - tedaj je mir obupno potreboval uradni Kijev, saj je bila ruska vojska v ofenzivi, zdaj pa je prav obratno. In ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski skoraj vsakodnevno postavlja visoke zahteve, ki jih ruski vladar Vladimir Putin ne more ali noče uresničiti. Četudi je povsem jasno, kdo je v tej vojni agresor in kdo žrtev, pa so vsaka pogajanja iskanje kompromisov, ne izrekanje ultimatov. To je kruto dejstvo, nanj pa bodo morali ukrajinskega predsednika opozoriti njegovi kolegi iz zavezniških držav.